Reality šou

N'toko

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Žive meje

V 15 letih nastopanja po kleteh in garažah med Berlinom in Tokiem sem doživel že marsikaj in videl ljudi v njihovih najbolj razuzdanih trenutkih. Ko sem bil šanker na Metelkovi, sem se v zgodnjih jutranjih urah naužil najbrutalnejših pijanskih izpadov ljubljanskih čudakov, se naposlušal najneumnejših pick up linov (ki začuda vedno delujejo), na WC-jih pospravljal najbolj smrdljive telesne izločke (ki se vedno znajdejo povsod drugod kot v WC-školjkah) in videl v grla in nosove steči toliko stimulansov, da bi še predsednika Pahorja vrglo po tleh.

Toda nič me ni moglo pripraviti na študentski žur agencije Collegium v Rovinju.

Od vseh neumnosti, v katere sem v življenju privolil, je bilo sodelovanje na njihovi prireditvi Spring Break nesporno dno moje glasbene kariere, če ne kar mojega obstoja človeškega bitja. »Saj ne bo tako slabo,« sem si govoril. »Saj so vendarle študentje, zna bit čist v redu žur ...« A že prvi sprehod po kampu, kjer so iz vseh apartmajev in avtomobilov pele s tuc-tuc-Radio Salomon kickom podložene harmonike, mi je razodel, da sem najbrž na napačnem kraju. Noč, ki je sledila, je še najbolj spominjala na kakšno B-verzijo resničnostne serije Jersey Shore. Če hočete doživeti zares brutalne pijanske izpade, bedna pecanja, mimo WC-školjk leteče iztrebke in v vse pore telesa stekajoče se stimulanse, potem se morate obrniti na Collegium ali kako drugo agencijo, ki uspešno sodeluje s ŠOU. A tisto, kar me je zares pretreslo, ni bila nizka raven kulture. Pretresla me je dolga vrsta študentov, ki zjutraj ob check outu na recepciji niso in niso mogli razumeti, da je treba plačati za polomljeno pohištvo, raztrgano posteljnino in razbite šipe v apartmajih. Da fizično uničenje vsega, kar ti pride pod roke v navalu pijanske evforije, pač ni del paketa. »Kako, pa sej sm že na agenciji plačou za apartma!«

Študentsko življenje je povsod po prvem svetu zaznamovano z ekscesi in eksperimentiranjem. Saj tako to gre, a ne? Otrok odide od doma, okusi dobre in slabe plati življenja, se kdaj opeče, se nauči odgovornosti in na podlagi svojih izkušenj oblikuje osebnost. Če hoče postati funkcionalen odrasli, se mora v neki točki upreti staršem, šoli in sistemu. Največji del izobraževanja pač poteka zunaj predavalnic, in če so žuri in droge del tega učenja, naj živijo žuri in droge.

Toda s slovenskimi študenti se dogaja ravno obraten proces. Starši jih pošljejo iz vasi v mesto, tam pa jih študentska organizacija prek svojih ambasadorjev zabave skupinsko potunka v uniformirano izkušnjo študentskega življenja (hektolitri bambusa in nesmiselno piflanje podatkov) in jih vrne domov še bolj indoktrinirane, apatične kmetavze, kot so njihovi starši. Ni eksperimenta, ni upora in ni znanja. Iz tega procesa seveda ne pridejo ven samostojni odrasli ljudje, ampak veliki otroci, ki si bodo pri mamicah zrihtali zgornji štuk in večno ostali tam. Vas zanima, zakaj Slovenija nima osebnosti, nima poguma za upor in nima vizije za prihodnost? Postavite se v vrsto na recepciji s študenti po žuru v Rovinju. Videli boste našo intelektualno elito, degradirano na raven zvezdnikov resničnostnih šovov. Prikrajšana za sposobnost refleksije, povezovanja vzrokov in posledic, smisla za odgovornost, predvsem pa sposobnost kreativnega razmišljanja, je Slovenija postala država, ki hoče iti nazaj na vas, k mamici v zgornji štuk.

Kaj vam bodo razvojni inštituti, kaj vam bodo KiberPipa, Radio Študent, K4 ... z vsem tem denarjem lahko naredimo ogromno brucovanje na Gospodarcu!

Takšna država pa je izjemen teren za uspeh kavbojskih povzpetnikov. ŠOU je pravo utelešenje tega procesa, v katerem so socialistični oportunisti (»kako lahko iz študentov izcuzamo čim več politične podpore?«) postali kapitalistični oportunisti (»kako lahko iz študentov izcuzamo čim več denarja?«). Nikomur v tranziciji ni padlo na misel vprašanje: »Kako iz študentov narediti bodoče nosilce razvoja?« Nasprotno, zasebniki, kot so Collegium in še številni drugi, na račun študentske organizacije živeči paraziti, so že na mladinski ravni vpeljali prakse, ki dušijo razvoj v vseh drugih sferah družbe. So dobesedno šolski primer odtekanja javnega denarja v zasebne žepe, pod zaščito (študentskih) politikov in pod pretvezo, da delajo v interesu študentov. Češ, saj je edini mogoči interes študenta na plaži poslušati Kingstone! Saj je edini mogoči interes študenta, da se z njegovim denarjem gradijo hoteli in restavracije! Kaj vam bodo razvojni inštituti, kaj vam bodo KiberPipa, Radio Študent, K4 ... z vsem tem denarjem lahko naredimo ogromno brucovanje na Gospodarcu! To je domet vizije, ki ga imajo za svoje izobražence. A ni zanimivo, da država, katere največji problem je pomanjkanje skupne družbene vizije za prihodnost, misli, da je v krizi zaradi prevelikega števila družboslovcev?

Slovenija še vedno ne razume, da veliko bolj kot denar potrebuje znanje, kreativnost, eksperiment in upor. Vsak cent, vložen v trenutno nepremišljeno, s korupcijo prepojeno gospodarstvo, je vržen stran. Tako smo vlagali 20 let in zato je vse naše premoženje danes nekje v eksotičnih davčnih oazah. Medtem je tudi znanje postalo plen najneumnejših ljudi v državi, ki sedaj vpijejo: »Režite! Ukinite razvojne, kulturne in znanstvene institucije! Uvedite šolnine! Plemenitite denar! Pojdite na trg!« Ni ti treba študirati ekonomije, da za temi nasveti vidiš lobiste, za katere več trga pač pomeni več javnega denarja za njihove zasebne posle. A Slovenija vsakič nasede in varčuje tam, kjer bi morala vlagati, ter obratno.

Nekateri študentje začenjajo razumeti, da so bili predolgo tiho in so s tem posredno omogočili, da je javno šolstvo padlo tako nizko, kot je sedaj. Prvič so se samoiniciativno organizirali in povedali, da interesi lobijev niso njihovi interesi. Prvič so začeli dvomiti o pravljicah, da bo po diplomi vse super. Prvič so uporabili tisto, za kar se sploh gre študirat: kritični um. Zato lahko rečemo, da imamo v Sloveniji prvič nekaj pravih študentov; takih, ki sprašujejo in iščejo drugačne rešitve. Morda bo referendum o spremembi statuta ŠOU to sredo prvi korak mlade generacije, ki se ne bo sprijaznila z življenjem na maminem podstrešju in ki bo v prihodnosti Slovenije znala videti več kot hotele, restavracije in turbofolk. Držim pesti.