KRJAVELJJ

Vlado Miheljak

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Dva leva

@JJansaSDS: »Sijajen rezultat krjavlov iz KPK. @finance.si: »V regiji letos le v Sloveniji več korupcije.«
— JJ v tvitu retoriko od zombijev vrača k njemu bližnjim krjavljem.

@ViljemScanius: »Se strinjam z vami, da je lepo opazovati sadove svojega dela.«
— Sledilci pa mu v tvitu čestitajo za oprijemljive dosežke.

Kakšen paradoks! V sredo je naslovnici Dela Goran Klemenčič portretiran kot junak, na naslovnici Dnevnika pa kot bedak. Namreč, prvo ga je nominiralo med deset kandidatov za osebnost leta, z obrazložitvijo, da je »predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič državni funkcionar, ki svoje poslanstvo jemlje resno. Letos je s sodelavci objavil poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, iz katerega je bilo razvidno, da dva takrat najmočnejša politika v državi ne moreta zadovoljivo pojasniti izvora osebnega premoženja«.

Tako Delo. Dnevnik pa na naslovnici z zvenečim naslovom »Kako je Klemenčič prikril podjetje soproge« opozarja, da je predsednik komisije, milo rečeno, nedosleden. Namreč, na seznam podjetij, za katera po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije veljajo omejitve poslovanja, nikoli ni uvrstil podjetja Imobilia Plus, ki ga je Nina Zidar Klemenčič soustanovila že novembra 2011.

Zapisali so: »Dejstvo, da Klemenčič na seznam ni uvrstil podjetja v solastništvu soproge, ni pomembno le zato, ker je s tem kršil krovni zakon lastne komisije. Bistvena je njegova širša razsežnost. Klemenčič namreč vodi organ, ki od nosilcev javnih funkcij zahteva transparentno in etično delovanje, zato si sam napak na tem področju ne sme privoščiti.« Nerodna reč. A le tako dolgo, dokler po zavajajočem naslovu ne preberemo celotnega zapisa, iz katerega sledi, da je bilo omenjeno podjetje ustanovljeno za (neuspešno) načrtovani nakup poslovnih prostorov za odvetniško družbo. Ker ni poslovalo, ni imelo prihodkov in pogodb, je bilo tudi izbrisano iz registra. In predvsem, kot ugotavlja tudi sam Dnevnik, zgodba ni nova, saj jo je prva objavila Krjavljeva Demokracija pred pol leta, ko je KPK njihovega idola nadležno opozarjala na nepojasnjeni izvor več kot 200.000 evrov premoženja. Tako kot zdaj (v sredo) kaže, je na bombastični naslovnici bolj zgodba o Dnevniku kot o spornem predsedniku KPK. In če v tej številki Mladine preberemo še intervju s Klemenčičem, kjer namigne, da ga je obiskala neimenovana urednica neimenovanega dnevnika in ponudila nespodobno trgovino: češ, ti nam zanimive dokumente, mi pa nič slabega o tebi, se nelagodni občutek dodatno potrdi. In zvečer je vajo iz zgodbe brez vsebine ponovila POP TV.

A pravo vprašanje je drugo. Namreč, zakaj so oziroma ali je prav, da so člani Komisije za preprečevanje korupcije odstopili. Seveda ni prav. Sedaj bo vse še slabše, saj ni pričakovati, da bi Pahor pri koordiniranju iskanja novega vodstva KPK naredil karkoli, kar bi jezilo ali celo ogrožalo Janšo. A ko sem, kot mnogi drugi, mnenje, da je odstop predvsem slab, izrekel Gregi Repovžu, me je ta spomnil, kako smo nekega davnega decembra 2006 iz Programskega sveta RTV odstopili Tanja Lesničar Pučko, Spomenka Hribar, akademik Ivan Bratko in podpisani, ker se svet ni bil pripravljen odzvati na eksces, ki se je zgodil v oddaji Piramida. Kar je bil le vrh ledene gore nedejavnosti programskega sveta. Grega Repovž, ki je bil takrat poglavar novinarskega plemena, je bil besen, jaz pa sem mu skušal razložiti, da bi z nadaljnjo prisotnostjo v organu, ki politično motivirano blokira vsakršno dejavnost, zgolj dajali legitimiteto, privid demokratičnosti in pluralnosti sveta. Ampak, če sem iskren, je sedaj (v veliko bolj pomembni instituciji!) enako. Če vztrajajo kljub blokadi, nemoči, se zgolj utrjuje občutek, da je vse ok; da nadzor nad korupcijo (v politiki) deluje. Ne vem sicer, kaj bo sledilo – še najbolje bi bilo, če bi Klemenčičeva trojka »nepreklicni« odstop preklicala. A sem realist; se pravi pesimist. Namreč, na podlagi te šok terapije lahko povleče prave poteze le politika. Tista večina v državnem zboru, katerih liderje je KPK posedla v oslovsko klop. Torej se ne bo zgodilo nič.

A v teh dneh poleg šampanjcev tistih politikov, ki so se rešili Klemenčiča in KPK, doni še ena tema, povezana s korupcijo v deželi. Namreč novo poročilo Transparency International, po katerem je na indeksu zaznave korupcije (CPI) Slovenija, ki si je dolga leta delila z Estonijo 26. do 28. mesto, nečastno zdrsnila na 43. mesto. A seveda se najbolj sedaj pridušajo tisti, ki so za upad najbolj zaslužni – politiki. Slovenija namreč ni obremenjena s t. i. low-level corruption (Rose-Ackerman), torej korupcijo, ki se dogaja na nižji upravnih in storitvenih ravneh sistema, s katerimi se vsak dan srečuje slehernik, ko vstopi v socialne interakcije ob urejanju svojih interesov (... na področju zdravstva, šolstva, upravnih storitev itd.). Te je pri nas manj kot v mnogih deželah, ki so bolje uvrščene. No, zadnja afera z različnimi vozniškimi spričevali vsaj delno relativizira to ugotovitev. Na uvrstitev na lestvici CPI pa vpliva t. i. high-level corruption, ki zajema visoke ravni sistema in je umeščena v zapletene socialne mreže. Ta se ne dogaja onkraj in mimo politike, ampak le v tvornem sožitju z njo.

Pahor je »podprl« opozorila in zahteve KPK s krilatico, da ta potrebuje sveder, ne kavne žličke. Res je, s kavno žličko ne moreš sprazniti (politične) greznice. S svedrom pa tudi ne. Potrebna je učinkovita sistemska zakonodaja, ki bi institucijam, ki se borijo proti korupciji, dajala zadostna pooblastila. Dobimo jo lahko le tako, da skorumpirana politika sprejme ukrepe, usmerjene proti lastnemu interesu. Torej?