Drevesa v senci korupcije

Bernard Nežmah

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Pamflet

Odstopila je KPK pod predsedstvom Gorana Klemenčiča. Da bi izmerili njeno vlogo, poglejmo v zgodovino preganjanja korupcije. To so počele različne komisije pod različnimi imeni in z različnimi pristojnostmi. A kaj je od njih ostalo v kolektivnem spominu?

Eno prvih razkritij je prinašalo vest, da je kmalu po osamosvojitvi predsednik enega izmed skupščinskih zborov dal s službenim avtom voziti psa na šolanje. Ob fin de sieclu se je razplamtel boj med tedanjim lovcem na korupcijo Boštjanom Penkom in ministrom Dimitrijem Ruplom, ker je slednji poskušal prek vlade ustanoviti diplomatsko akademijo, na kateri bi potem sam predaval. Za časa kontroverznega Draga Kosa so tedensko deževale njegove ad hoc ocene, kaj je koruptivno. Skratka, preganjalci korupcije v prvih dveh desetletjih niso izpostavljali akterjev milijonskih, kaj šele milijardnih rabot, ampak drobne koristoljubnosti oblastnikov.

Nastop Klemenčičeve ekipe se je pričel kot sistemski prelom. Projekt »Supervizor« je vsekakor najpomembnejši okvir transparentnosti, ki je omogočal tudi javnosti in medijem vpogled v poslovanja podjetij z državnimi in občinskimi institucijami. KPK je potem napovedovala, da bo delovala s poglobljenimi in hladnimi poročili, kjer bodo dejstva povedala vse. Toda v zadnjem letu je komisija začela delovati spektakularno. Ob razvpitem poročilu, ki je spodneslo Janševo vlado, je tako predsednik Klemenčič ob faktografiji izstrelil metaforo o hodečem bullshitu in ob finalni poanti potočil še solzo. Sam odstop je bil spet spektakularen, na tiskovni konferenci so člani komisije navedli odstopne razloge, med njimi ignoranco oblastnikov, nato pa so kot kavboji v vesternu z arogantnim molkom odkorakali s prizorišča. Učinek je bil kajpak ta, da so se pojavile številne interpretacije: zakaj, kaj je v ozadju? In nato je komisija spet poslala sporočilo v javnost, kje in kako je bila narobe razumljena, na koncu pa spisala javno pismo s predlogi, kaj vse bi morali v državi spremeniti. Eden izmed njih je poziv, da bi morali temeljito preiskati projekt TEŠ 6.

Dejansko, poldruga milijarda udarca za proračun je ena najbolj fatalnih rabot. Toda, stampedo pumpanja državnega denarja ni novum, o tem že leta benti državljan Vili Kovačič s svojo asociacijo, med drugim je že več kot leto vztrajno pisal KPK, naj za božjo voljo vendar prouči in napiše poročilo o TEŠ 6. Komisija je bila marsikje do konca pikolovska: zaznala je korupcijske sume celo pri bagatelnem trošenju poslanskega denarja pri Ivanu Vogrinu, in izpostavila, da odstavljeni premier Janez Janša ob zaključku funkcije ni številčno vpisal svojega premoženja, ampak le zapisal, da je stanje od zadnjega poročila nespremenjeno. A pri tem ji je zmanjkalo energije, da bi se spopadla s TEŠ 6 in z akterji milijardne bančne luknje.

Spoznanje je v resnici preprosto. Pričakovati od protikorupcijskih komisij, da bodo kot moralne avtoritete očistile družbo korupcije, je utopično. To je delo drugih organov pregona. Namesto pahorjanskega iskanja novih, še bolj avtonomnih in pravičnih komisarjev bi veljalo preprosto pogledati, s kakšnimi metodami, zakoni in institucijami to počno v Avstriji, Nemčiji in drugih državah Evropske unije.

Sicer pa se je v državi razpasel prazen govor o korupciji, ki ga najbolj utelešajo izjave: zahtevati moramo ničelno toleranco do korupcije! Nesmisel, to je moderna oblika titoističnega zaklinjanja, kjer so množice vzklikale všečna gesla, realnost pa je nemoteno tekla naprej. Ni namreč problem preigravanje pojma korupcija, ampak konkretna dejanja.

Ozrimo se torej v naravo, kjer se zdi, da ni politike. V Ljubljani so ob Poti spominov in tovarištva (PST) zasadili 20 novih dreves javorja, ki jih je pospremil podžupan Janez Koželj z besedami: »Da drevesa proizvajajo kisik in ščitijo pred vetrom, da poleti dajejo senco, zadržujejo vlago in z izhlapevanjem hladijo zrak, da ščitijo pred poplavami in dajejo zavetje pticam.« Take hvalnice drevju še nismo slišali iz ust oblastnikov. Celo radikalni ekologi bi mu lahko samo zaploskali!

Toda isti mož je dal pred letom posekati del grajskega griča, ker so orjaška drevesa kazila turistom pogled na grad, kot za stavo so v njegovi občini blagoslavljali goloseke pred bloki, ko so novopečeni lastniki zdaj na Djakovićevi, zdaj v Trnovem, pa zadnjič Karner na Viču izvršili golosek mestnih gajev.

Od kje izvira to protislovje, ko so isti oblastniki enkrat krvniki dreves, drugič pa jim pojejo ode? Novo posajeni javorji so stali 10.000 evrov, kar je financirala velika trgovska tvrdka. Ko torej v smislu poslovne in politične promocije zasadijo drevo, je to veličastni dogodek. Zadaj je seveda hortikulturni biznis. Ko pa drevo samoniklo požene v mestu, ima status drugorazrednega živega bitja.

In sedaj pogled meščana. Drevo, ki ščiti pred vetrom, daje senco, zadržuje vlago, poleti hladi zrak in je domovanje številnim pticam, je standard in pravica, ki gre vsem meščanom. Spektakularno sajenje dreves po PST in centru Ljubljane ob sočasnem sekanju dreves po ostalih soseskah, je oblika apartheidne politike, kjer oblast izvaja politiko dvojnih meril. Temu ne bi rekli korupcija, je pa uničevanje družbe enakih meril.