Do konca in naprej?

Jože Vogrinc

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Javna pamet

Dva med seboj praktično nepovezana dogodka v slovenski politiki vsak po svoje zahtevata razmislek, kaj se pravi, dosledno ravnati v politiki. Ali to pomeni biti radikalen in iti do konca? In kaj pravzaprav pomeni, biti radikalen in iti do konca: goniti svojo ne glede na to, ali boš s tem dosegel deklarirani cilj ali ne?

Ta dva dogodka sta odstop Klemenčičevega vodstva protikorupcijske komisije, KPK, in zavračanje predloga zakona o visokem šolstvu zaradi nasprotovanja šolninam. Klemenčič in njegova ekipa sta svoj odstop predstavila javnosti kot protest proti temu, da ne moreta iti do konca; da jima neimenovane strašanske sile preprečujejo biti dosledna in razkrinkati in prignati pred roko pravice vse ključne krivce za korupcijo v Sloveniji. Radikalni nasprotniki šolnin v različicah osnutkov zakona kažejo na odpiranje možnosti za vpeljavo šolnin, s tem pa za pospešeno privatizacijo izobraževanja – za neoliberalno preobrazbo. Zato ga zavračajo in hočejo drugačen zakon, ki bo dopuščal študij vsakomur, univerze pa ne bo podrejal kapitalu. V obeh primerih akterji svoje ravnanje prikazujejo kot zvestobo deklariranemu cilju. Vprašanje pa je, ali takšno ravnanje zares pelje proti cilju? Kaj če jih od cilja oddaljuje? Ali imajo v resnici druge cilje, ne tistih, za katere se javno zavzemajo? Ali pa v resnici cilja sploh nočejo doseči in jim zadošča imeti domnevni cilj za oddaljeni ideal, ki jih animira in združuje toliko bolj, kolikor manj je verjetno, da ga bodo dosegli?

Pri odstopanju KPK so enako zanimivi ravnanje njenih članov in odzivi nanj. Mediji so hitro in upravičeno poudarili dejansko nedoslednost doslejšnjega vodstva KPK: potem ko si je pridobilo zaupanje javnosti in dvignilo moralo državljanom, da s preganjanjem korupcije misli resno, razglaša, da se ne gre več. Način, kako je predstavilo sile, ki komisijo ovirajo, da bi šla do konca, spominja na Harryja Potterja: dobri čarovniki se zlega sovraga bojijo poklicati po pravem imenu. Taka poteza naravnost kliče po špekulacijah, kaj se skriva zadaj. Mediji so temu izdatno ustregli. Eni iščejo Sovraga v ozadju, drugi iščejo zasebne interese in kri pod kožo odstopajočih. Tretji so tudi to izkoristili za napad na vstajnike, češ da so zarotniki. Njihov cilj in motivi da so bili ves čas levičarski: odstraniti Janšo; če bi jih motile vse oblike korupcije, bi bili z demonstracijami podprli KPK. »Stara« desnica je pograbila priložnost in razglaša odstop za priznanje KPK, da je bila neučinkovita, kar naj bi bil povod za ukinitev komisije. Takoj so se našle tudi pravne razlage (ki so bile doslej previdno zamolčane), da so pooblastila KPK protiustavna in da je boj KPK proti korupciji morda nezakonit.

Slovenski desničarji so nevarni protidemokrati. Verjamejo samo v osebna poznanstva, ne v politiko; samo v »poštenjake«, ne v ustanove. Dosledno gojijo plesnivo slovensko izročilo domačijskega fundamentalizma.

V motive odstopajočih se ne spuščajmo, če jih ne poznamo. Pomembne so politične posledice odstopa. Osebno lahko izvlečejo iz zadeve precejšen politični kapital pri tistem delu državljanov, ki je pripravljen videti v njih poštene desperadose in jih nagraditi, če bi se jim zahotelo še naprej nastopati v politiki, a v kakšni manj naporni vlogi. Boj proti korupciji pa so diskreditirali. V očeh javnosti bo korupcija zdaj videti še bolj nepremagljiva. To, da so skrčili Janšev in Jankovićev manevrski prostor, ustreza njuni konkurenci na obeh polih političnega mainstreama in čisti teren za »neobremenjeni center«.

Kako naj se odzovemo? Bistveno je, da v svoji reakciji ne naredimo enačaja med osebami, ki odstopajo, in ustanovo KPK. Simptomatično je, da ju tako vztrajno enačijo Janševi poslanci: če Klemenčič prizna, da se ne more več boriti proti korupciji, pa ukinimo KPK! Briljantna logika! Po njej bi SDS, potem ko je ugotovila, da slovenska država ne deluje, morala predlagati, naj jo ukinemo. Slovenski desničarji so nevarni protidemokrati. Verjamejo samo v osebna poznanstva, ne v politiko; samo v »poštenjake«, ne v ustanove. Dosledno gojijo plesnivo slovensko izročilo domačijskega fundamentalizma. Smiselna reakcija je, da javnost Klemenčiču in sodelavcem pusti oditi, obenem pa zahteva, da KPK takoj nadaljuje delo z vsemi pristojnostmi. Vodijo pa naj jo taki, ki bodo pri delu vztrajnejši od teh, ki odstopajo.

Zagovorniki visokošolskega zakona se sprenevedajo, da v predlogih besedila šolnin ni. Analiza nasprotnikov je prepričljiva: šolnine bodo neizogibna posledica zakona. Povsem drugo vprašanje pa je, ali je univerza brez šolnin na vseh stopnjah v zdajšnjem obsegu v prihodnjih letih uresničljiva pri proračunih, kakršne bo Slovenija imela. Popolnoma jasno je, da ne! A če je tako, se moramo zagovorniki javnega šolstva vprašati: čemu služi zavzemanje za načelo, ki v praksi ni uresničljivo? Praktična uresničitev zahteve po brezplačnem šolanju v danih razmerah bi v Sloveniji pomenila samo manj denarja za zdravstvo ali kulturo, se pravi, spopad za fičnike znotraj javnega sektorja. Če pa nam je jasno, da nam vladajoči ne bodo ustregli in bo zakon sprejet, je z neuresničljivim ciljem vse lepo in prav. Dobro se počutimo, saj smo se hrabro borili in smo radikalnejši od drugih. Je bil to cilj?

Simptoma »levičarstva kot otroške bolezni komunizma« sta načelno nasprotovanje spin-off podjetjem in nezanimanje za zmanjšanje dopustnega deleža potencialnih plačnikov v predlogu (40 odstotkov). Študij je delno že plačljiv. Spin-off podjetja so v zdajšnji družbi vir novega znanja in tehnologij, za drugačno prihodnjo družbo pa so potencialna baza. Načelno zavračanje se ne enega ne drugega dejansko ne dotakne.