Padec Lenina brez padca vlade

Bernard Nežmah

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Pamflet

Pogled v Kijev je presunljiv. Potem ko je ukrajinska vlada sprejela odločitev, da države ne vključi v EU integracije, državljani niso zabavljali prek twittov niti niso polnili spletnih strani z izbruhi nejevolje. Preprosto so prišli na ulice. Iz anonimnosti so raje stopili v materialno javnost, kjer so z besnimi protesti izrazili svojo jezo. In podrli orjaški spomenik Leninu. Ljudje Evrope so nad tem precej začudeni: kaj ima vodja boljševiške revolucije opraviti z vključevanjem v EU in z režimom predsednika Janukoviča? Še zlasti, ker je bil priljubljena točka turistov, ki so se pred njim radi fotografirali.

23. novembra so v državi obeleževali tragedijo poimenovano »Gladomor«. Med leti 1932 in 1933 je v Ukrajini zaradi kmetijske politike Stalina umrlo med 4 in 7 milijonov ljudi. Eden bolj perfidnih genocidov v zgodovini. In teden kasneje so moderni ukrajinski voditelji sklenili, da državo odmaknejo od Evrope in jo spet trdneje povežejo z Rusijo. Leninova revolucija je nekoč storila podobno, ko je vzpostavila boljševistični red in za sedemdeset let zaprla meje, z njimi pa svobodni pretok blaga, ljudi, knjig in idej.

Upor ukrajinskega ljudstva ni le peklensko racionalen, ampak zgleden primer, kako lahko državljani ustvarjajo politiko tudi takrat, ko oblast ravna v nasprotju z njihovimi hotenji. Namesto besednega jadikovanja so se odločili za govorico protestov.

V Sloveniji je govorjenje o korupciji doseglo pravi stampedo – ni ga, ki bi kaj ne pripomnil, v parlamentu so zbrali celo spise osnovnošolcev o korupciji. Lepo, pa vendar, najmočnejši lek proti korupciji so dejanja in ne slavnostne besede. Zadnjič sta imela tiskovno konferenco tožilca Harij Furlan in Jože Kozina. Da bi na njej poudarjala pomen preganjanja kriminala in izpostavljala pomen tožilcev? Nak, prinesla sta konkretni primer. Delo tožilcev v preiskavi bančnega kriminala ovira bančni kader NLB, ki tožilcem ne daje iskanih podatkov. Na eni strani organi pregona preiskujejo bančne rabote in si želijo razkriti, kdo so povzročili več stomilijonske, če ne milijardne izgube, na drugi sama banka, ki ji je bolj ali manj vseeno. Krucialni problem: kakšen smisel ima sanacija bančnih izgub, ko pa princip ustvarjanja teh izgub ostaja nedotaknjen? Doslej namreč nismo slišali, da bi v NLB odpustili 50 bančnikov, ki so odgovorni za nezavarovane kredite, in proti njim vložili odškodninske tožbe.

Predsednica vlade Alenka Bratušek je bila na turneji po Nemčiji, Italiji, Franciji in Rusiji, kjer je poskušala privabiti kupce za prodajo serije državnih podjetij od Telekoma, Aerodroma Brnik in drugih nekdanjih biserov. Mediji so jo spremljali na poti, s katere so prinašali sladke podobe poljubljanja s francoskim predsednikom Hollandom pa vse do idiličnega portreta z ruskim premierom Medvedevom. Kot da spremljajo nevesto, ki išče bogatega ženina.

Toda, ali ni to pot, ki ima za vzrok potrebo po prodaji državnega premoženja, da država pokrije bančne izgube? Premierka, ki kot krošnjar ponuja hišno srebrnino, se doslej ni oglasila z odločno besedo, s katero bi zahtevala, da v državnih bankah poiščejo in procesuirajo akterje, ki so pripeljali državo pred bankrot. Je sicer povsem neprimerna oseba, tudi sama je sedela v nadzornem svetu NKBM v času, ko je bančni menedžment pridelal huronske izgube, in takrat samo molčala in kimala.

Tudi ko je priletela iz Moskve, je molčala, čeravno so ji pred nosom kriminalisti pridržali ministra Romana Jakiča. Vrne se z državniške poti, njenega spremljevalca odpelje policija, nje pa se to ne tiče.

V okviru akcije NPU so kriminalisti pridržali tudi Sama Lozeja, nekdanjega direktorja Ljubljanskih parkirišč, osumljenega kaznivih dejanj pri mestnih poslih s podjetjem Grep. Isti Lozej je ustanovni član »Pozitivne Slovenije«, kar bi bil vsekakor razlog, da se oglasi predsednica stranke. Še bolj pa drugo dejstvo - mož je bil jeseni postavljen za prvega moža med nadzorniki KAD in še prej SOD. Človek, ki naj bi nadziral delovanje dveh najmočnejših gospodarskih institucij vlade, je v preiskavi zaradi gospodarskega kriminala. Zdaj pa pozor – koliko antikorupcijskih junakov se je oglasilo in zaropotalo, da je to nevzdržno in takoj zahtevalo njegov odstop? Salonsko besedičenje o korupciji pač ne zadeva realnosti.

Toda predsednica vlade je vendar formalni vodja države. Države, v kateri nad prodajo državnih podjetij bdi nadzornik, ki je osumljen gospodarskega kriminala!????????????????

Kritični duh bi seveda porekel – jasno, inštalirali so ga na to mesto prav zato, da bi pomagal pri pretakanju državnih denarjev v zasebne žepe. A bolj smiselno je spomniti na retoriko ob padcu Janševe vlade: nova vlada bo namesto političnega kadrovanja izbirala strokovnjake. Tudi medijski spomin je bolj kratek, ob poročilu KPK je uni sono zavladala zahteva po takojšnjem odstopu bivšega premiera. Zdaj, ko elitna kriminalistična NPU po enoletni preiskavi sumi prvega nadzornika KAD in SOD za kazniva dejanja, ni od nikoder enoglasne zahteve po njegovem odstopu.

Kaj pa počne KPK? Njeno zadnje korupcijsko razkritje je prineslo, da so si bivši guvernerji Banke Slovenije, France Arhar, Mitja Gaspari in Marko Kranjec izplačali neporabljeni dopust!??? Ali ni pravica zaposlenega do prostih dni, četudi je guverner, in z njo denarna kompenzacija, če jih ni mogel izkoristiti?

KPK po drugi strani kot koruptivnih dejanj ni predstavila primere bančnih direktorjev, ki so si izplačevali nagrade na podlagi nerealnih finančnih uspehov, ki so bili v resnici nagrada za milijardne izgube.