Leto konja

Vlado Miheljak

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Dva leva

Prvak SDS pričakuje, da bodo »strici iz ozadja« z različnimi pritiski dejavni še naprej. »Tako se je vladalo 70 let. Nekateri ljudje iz tega časa so še vedno isti v politiki. Tega seveda ne bo konec.«
— JJ je bil še januarja 2012 pesimistično prepričan, da so strici iz ozadja neuničljivi. (pogovor za Radio Ognjišče, 25. 1. 2012)

»Ta podli izrodek človeštva, ki je slabši kot pes, je zagrešil trojno izdajstvo države.«
— Tovariš Kim Džong Un in severni Korejci so JJ pokazali, da so strici uničljivi.

»Usmrtitev je premila kazen.«
— Naključni državljan Severne Koreje pa velikemu voditelju očita, da je premehek s strici.

Ne izteka se leto konja po kitajskem horoskopu, pač pa po živilskopredelovalnih vragolijah. Iztekajoče se leto se je namreč začelo z afero o konjskem mesu in leto se na podoben način končuje. Če so začetek leta pretresale afere o nadomeščanju deklariranih mesnih vrst s konjskim, je tokrat nekoliko drugače. Policija je na jugu Francije aretirala kup mešetarjev, ki so meso več stotin konj, ki so vsaj v enem delu služili farmacevtskemu gigantu Sanofi, prodajali klavnicam za prehrano ljudi. Med obema konjskima aferama se je na domačem in mednarodnem prizorišču dogajalo veliko pomembni stvari. Tako pomembnih, da leta zlepa ne bomo pozabili. Grdo leto, a vredno spomina.

Najprej mednarodno prizorišče.

Svet se je resnično iztaknil iz tirnic. Rimski škof, torej poglavar rimskokatoliške cerkve, je postal človek, ki iz tedna v teden šokira. Če ga je njegova provenienca v matični Argentini označevala za zmerno konservativnega duhovnika, ki nasprotuje homoseksualnim porokam, ki je proti ženskam v duhovniškem poklicu in ki je molčal ob umazani spregi hunte in vrha argentinske cerkve, je sedaj vse bolj radikalen, liberalen in po zmerljivkah, ki jih še prestreza, celo rdeč. Rdeči papež? Tako ga zmerjajo ameriški in tudi slovenski čajankarji. Papež iz tedna v teden daje izjave, ki ga bodo morda postavile med največja in pozitivna imena zgodovine rimske kurije. Paziti mora edino, da ne zboli. In če že zboli, naj si čaj kuha sam. A občutek za revščino ga vse bolj rine v vlogo velikega mentalnega (čas bo pokazal, ali tudi vsebinskega) reformatorja RKC. Njegov besednjak je vse bolj liberalen. Ne samo zaradi permisivnega odnosa do homoseksualnosti, ki za njega kot prvega izmed dosedanjih papežev ni več po sebi problem. Slednje sicer ne more zadovoljiti borcev za socializacijo homoseksualnosti, a premik je enak odpravi suženjstva v ZDA, ki ni hkrati odpravil tudi dejanske segregacije. In papežev besednjak je tudi vse bolj radikalen. Mladim nalaga boj proti krivicam, revščini, lobijem bogatih, proti nepravični delitvi bogastva, proti pogoltnim bankirjem, proti multinacionalkam. Nič več benediktovski ora et labora, nič več imperativ ponižnosti in vodljivosti, ampak »Bodite revolucionarji. Pozivam vas, da plavate proti toku. Pozivam vas, da se upirate«. Seveda pa to ni ostalo brez reakcij najbolj konservativnih cerkvenih in laičnih krščansko-fundamentalnih krogov. Čajankarji, ne samo kakšna zmerno bistra Sarah Palin, tudi naši, postajajo nervozni: »Frančišek za RKC pomeni intelektualno regresijo. Zdrs v posvetnost, nestrpnost, spremljano z radikalnim levičarstvom. Postaja ikona neosocialistov,« je zapisal na tviterju slovenski čajankar s tremi strešicami.

O. K. Kje bo končal Frančišek?Ali zgolj med manj konvencionalnimi papeži, kakršen je bil tudi konservativni poljski papež Wojtyła, ali pa bo resnični reformator, je kljub obetavnim začetkom ta čas vendarle prezgodaj napovedovati. Vsekakor pa je svetovni dogodek leta nadaljevanje sage o žvižgaču Snowdnu. Namreč tisti del sage, ki evropski svetovni politiki podeli zaušnico za vsa njena dvojna merila in lakajski odnos do svetovnega šerifa. Zato je resnično svetovna novica leta Snowdnovo razkritje, da so Amerji leta prisluškovali vsem, tudi svojim najbolj zvestim in ponižnim zaveznikom.

In domače prizorišče?

Menim, da je vsem paradoksom (o katerih sem večkrat pisal) navkljub izjemni premik v miselnosti in ravnanju ljudi: gnev, ki je pripeljal ljudi na ulice. Vstaja, če smo patetični. Torej nič več peščica dežurnih nergačev, ampak množica, ki je dosegla kritično maso, ki so se je politiki ustrašili. Zato je, ne glede na zakulisne igre v Janševi koaliciji (te so bile bolj posledice strahu kot konceptualnih razhajanj), ključna za padec Janševega režima neformalna sprega, spontana koalicija množic na ulicah in Klemenčičeve protikorupcijske komisije. Vstajniki so za realizacijo svojega boja potrebovali poročila KPK, ta pa kritje množice. Če ne bi bilo sovpadanja obeh intervencij, je veliko vprašanje, ali bi se sploh kaj zgodilo. Bi imel ljudski gnev kakšen učinek? Bi se politika premaknila ob poročilu KPK? Menim, da je odgovor na obe vprašanji negativen.

In posledice? Dobili smo prvo vstajniško stranko. Velik dogodek. Največji na strankarski sceni po letu 1990. Ali bo upravičila pričakovanja, se bo kaj kmalu videlo. Vstaja pa je tudi vrnila v politični vokabular besedo socializem brez vnaprejšnje negativne konotacije. A da so bili porodni krči težki, kaže že nepotrebni pridevnik demokratični. Pač okrasek takega ranga kot črn zamorc.