Novost novih strank?

Bernard Nežmah

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Pamflet

Na trgu Majdan v Kijevu je ena osrednjih figur demonstracij 2,02 metra velik orjak. Vitalij Kličko je boksarski prvak v supertežki kategoriji WBC, že dolgo legenda, ki je v 47 dvobojih kar 41-krat nokavtiral nasprotnika. Pred dnevi se je poslovil od boksa, a dobil od WBC naziv zaslužni prvak, ki mu omogoča, da se lahko kadarkoli vrne in izzove bodočega prvaka. Boksarska asociacija mu je zaslužni naslov naklonila z besedami, da mu želi vso srečo v boju na predsedniških volitvah v Ukrajini 2015, ker se je odzval klicu domovine in bo nastopil v boju za človekove pravice in enakost.

Kličko je sicer eden voditeljev protestov, ki je pred dnevi izzval predsednika Viktorja Janukoviča na dvoboj v ringu. Je tudi državni poslanec, s svojo stranko »Udar« se je na lanskoletnih parlamentarnih volitvah uvrstil na tretje mesto za stranko predsednika Janukoviča in stranko Julije Timošenko, še prej je kandidiral in izgubil boj za kijevskega župana.

Je mitski lik, eden teh, ki je posebej pri srcu zahodnjaškim medijem. Ko je leta 2004 nokavtiral Britanca Dannyja Williamsa, si je za pas vtaknil oranžno ruto, takrat simbol oranžne revolucije.

Volitve so seveda stvar svobodne izbire in kandidature, toda temelj parlamentarne demokracije so etablirane stranke, ki delujejo že desetletja.

V Sloveniji so pred dnevi ustanovili novo stranko – Solidarnost, ki svojo drugačnost uteleša tudi s tremi sočasnimi predsedniki. Trije voditelji so politični novum, »Politbarometer« Nika Toša pa je njihovo pojavitev pospremil z anketo, po kateri bi prejeli kar 44-odstotno popularnost in s podatki, da je zaupanje volivcev v parlamentarne stranke najnižje v novejši zgodovini.

Vsaka nova stranka kajpak pomeni novo možnost za državljane, saj razširja paleto izbire. Sočasno je dobil na glasnosti tudi govor o razočaranju volivcev nad etabliranimi strankami. Toda, če pogledamo dejstva, lahko razberemo pomenljivo sporočilo. Leta 2011 sta na državnih volitvah nastopili dve stranki, ki sta nastali komaj kakšen mesec poprej: »Pozitivna Slovenija« in »Državljanska lista GV«. Obe sta obetali nove standarde, pragmatičnost, uspešnost in vse naj, kar vedno spremlja nove asociacije. Rezultat je bil fascinanten, saj sta zbrali 28,5 in 8,4, skupaj skoraj 37 odstotkov vseh glasov. Po moči sta se uvrstili na prvo in četrto mesto.

Decembra 2013 je »Politbarometer« postregel z aktualno priljubljenostjo strank, ki so se razvrstile takole: 12 odstotkov glasov je šlo SD, 10 SDS, po 5 NSi, SLS in Desusu, 3 PS in dober odstotek DL. Nad katerimi strankami so torej volivci najbolj razočarani? - Nad PS in DL! Tisti dve, ki sta polnih ust obetali vse mogoče, sta sedaj povsem na dnu.

Naključje ali naravna logika stvari? Novi obrazi, nova imena, nove stranke so marketinško privlačne, ker obljubljajo prelom z vsem dosedanjim. In kdor verjame v nove in brezmadežne like, bo kakopak zmeraj znova razočaran.

Nastop novih strank ima v Sloveniji še dodatno posebnost. Za Solidarnost nekateri pravijo, da je le četrta inačica LDS. Po LDS, Zares in Pozitivni Sloveniji. Argument so imena vrhovnih članov, ki jih tvorijo trije dolgoletni funkcionarji Dušan Keber, Darko Štrajn in Božidar Flajšman. A to niti ni diskvalifikacija, celo tako vzeto bi lahko rekli, da gre pač za prenovljeno stranko, ki napoveduje nekaj drugačnih politik in prekinja s starimi praksami nekoč dominantne stranke. Konec koncev je to eden smislov politike, kjer stranke prav zaradi neuspehov spreminjajo svoja ravnanja.

Toda ob kreiranju novih strank velja pogledati tudi na ozadje spontanih pojavljanj novega. Zdenko Roter je v knjigi »Padle maske« podrobno opisal rojstvo Jankovićeve liste 2006. Na strani 654 zapiše: »Ob kosilu v gostilni Brunskole na Hrastu pri Jugorju. Bili so skupaj Kučan, Toš, Janković in On (Roter). Dogovorili so se za listo Zorana Jankovića … Golobič je veliko pomagal pri sestavi njegove liste kandidatov za mestni svet.«

Siva eminenca pove preprosto: bivši predsednik Kučan, vodja »Politbarometra« Toš, Janković, on in Golobič so zasnovali in organizirali spontano pojavitev Liste Zorana Jankovića. Podobno razkrije dve strani naprej, ko opiše, kako so se za predsedniško kandidaturo Danila Türka v gostilni Bajuk na Radovici dogovorili: Spomenka in Tine Hribar, Toš, Kučan in Roter.

Nevidne sile torej premišljeno ustvarjajo nove stranke in kandidate. Seveda te analogije ni moč avtomatično potegniti tudi na Solidarnost, ki ima možnost, da se izkaže kot politični novum.

Nazaj k hvalnici etabliranim strankam. Kaj je temeljna razlika med starimi in novimi? Stare imajo pogled usmerjen v prihodnost, sprejmejo kdaj tudi začasni poraz, da bi čez leta postale močnejše in zato se tudi odrečejo svojih članov, ki jim z ravnanji kvarijo imidž. Kaj pa se dogaja z novo pridobitvijo, kot je PS? NPU zaradi preslepitve bank v zadevi Stožice preiskuje Zorana Jankovića, Sama Lozeja in Romana Jakiča, tri vidne člane PS. Zadeva je v oči bijoča, dejstva sploh niso sporna, samo preiskovanci trdijo, da niso povzročili škode mestni občini.

Država se je zadolžila za 5 milijard, da bi pokrila bančno luknjo, in premierka Alenka Bratušek zagotavlja, da zmoremo, da bomo, da bodo akterji bančne luknje tudi procesuirani. In kaj stori ona, kot predsednica PS? Je nemudoma izključila oz. podala predlog za izključitev Jankovića, Lozeja in Jakiča iz stranke? Je dala odstaviti Lozeja kot prvega nadzornika SOD in KAD? Je zahtevala odstop obrambnega ministra Jakiča? Molk, molk in molk.

Medtem ko ad hoc stranke ne sežejo prek trenutnih interesov njenih akterjev, imajo etablirane vsaj drobno prednost – misel na strankino prihodnost.