Vodje

Janko Lorenci

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Kolumna

Odstop v KPK kaže, kako pomembna je vloga osebnosti. Če dosedanje trojice ne bodo nasledili potentni ljudje, bo komisija postala nepomembna. To še posebej velja za ustanove, ki same po sebi nimajo velike teže, vendar si s svojim delovanjem lahko pridobijo avtoriteto – predsednik republike, varuh človekovih pravic itd.

Velja pa tudi za podjetja, stranke, sodstvo … Vzemimo Krko in Lek; če Kovačič ne bi poskrbel za kakovostnega naslednika (Colariča), bi podjetje morda že potonilo. Dragonja je dobro vodil Krkinega tekmeca, Lek, a ga je po neumnem prodal Novartisu. Lek je sicer ostal solidno podjetje, toda dobički odhajajo v tujino in nikoli se ne bo razvil, kot bi se lahko, če bi se takrat združil s Krko. Leta pozneje prodajamo serijo največjih podjetij v državi – blazno početje. Fizično bodo ostala tu, a nikoli ne bodo imela odličnih vodij, ker bodo, podružnice pač, vodena od zunaj.

Dobri vodje in voditelji so redkost. V dolgi vrsti slovenskih strankarskih prvakov dokaj izstopa samo Drnovšek. Janša je naredil močno, a škodljivo stranko, ki se bo razsula, če bo moral sam v keho ali se bo zapisal dobroti. Pahor je SD dvignil in vsebinsko spraznil, Janković se je že pokopal. Bratuškova se zdi po Drnovšku najboljši premierski material, vendar lahko, nesrečno ujeta v zmes krize, pritiskov EU, čudne koalicije in lastnega salonskega levičarstva, stvari grdo zavozi. Hudo je, ker ne vemo, ali ni morda celo neoliberalka. No, najkasneje v letu se bo vedelo.

Kučan je Slovenijo brez hudih pretresov spravil v kapitalizem, demokracijo in neodvisnost (mu je kdaj žal?) in bo, kot je rekel nekdo, edini od novejših politikov omenjan v zgodovinskih knjigah. Türk je bil v redu predsednik, toda v kampanji za drugi mandat se je potegnil v obrambo in skril svoja liberalna prepričanja, tako da ga je lahko izpodrinil občasni proletarec Pahor, majhen, nekoristen predsednik. Za alternativo se še ne ve. Triumvirat, ki si ga je omislila Solidarnost, je čudna forma vodenja. Mesec, vodja bodoče stranke/gibanja za demokratični socializem, imponira z mešanico radikalnosti in realizma; kako se bo to obneslo v praksi, je uganka.

Vloga vodij zlasti v politiki je precenjena in podcenjena hkrati. Politiko radi preveč personaliziramo. S tem pripisujemo posamezniku vse zasluge, a tudi vse napake. Tako lahko ustanove, praviloma kompleksen preplet osebnosti, načel, tradicije ..., po nepotrebnem postanejo nestabilne. Posameznik vodja običajno vpliva na svoje okolje, a to ga ponavadi tudi naredi. Papeža so izbrali kardinali, nosilci tradicije, Frančišek pa zdaj cerkev po malem gnete. Tej interakciji je težko priti do dna, a če se v splošni greznici nekdo izrazito povzpne in tudi izkaže, je to najbrž predvsem njegova zasluga, hkrati pa zmota tistih, ki so ga povzdignili. Zmote so včasih dobrodejne.

Ta čas se v zvezi s korupcijo, krizo, kapitalizmom … veliko govori o sistemu. Sistem ima svoj značaj, svojo vztrajnost in je seveda pomemben, a v bistvu je abstraktna reč, ki jo lahko spreminjaš le prek osebnosti in ustanov, ki so spet sestavljene iz posameznikov. In še tako sijajen posameznik vodja nikoli ne deluje čisto sam. Njegov blesk temelji tudi na sposobnosti, da se obda z drugimi pozitivci, ti z naslednjimi in tako naprej. Noben časopis, vlada, podjetje ... ni nikoli res odličen, če nima na vrhu pravega človeka. A dogaja se tudi nasprotno; negativec na vrhu se obda z drugimi negativci, ti z naslednjimi in tako naprej. Pa smo tam.

Dober vodja si vedno pridobi avtoriteto, ki ne izvira samo iz položaja. Če je kdo na pomembnem položaju, a brez lastne avtoritete, se to rado kaže v nastopaštvu – poglejte igralca na vrhu države. Mati Slovenija nasploh skopo rojeva dobre voditelje. Avtoritete raje mori kot časti, na drznost in nekonvencionalnost gleda postrani. Pomanjkanje dobrih vodij v politiki, ekonomiji, kulturi … je v družbi, kjer prevladuje negativna selekcija, pravzaprav neizbežno.

Sicer pa je velikih voditeljev tudi na evropski ravni malo ali nič. To je povezano z vprašanjem, kdo bi lahko bil velik politik v tem času. Najbrž samo tisti, ki bi – v prid ljudi in okolja – zasukal neoliberalno paradigmo v humanejši kapitalizem ali proti socializmu. Do takih voditeljev pa je težko priti že zato, ker politika ni več suverena, ampak spetljana s kapitalom. Vladavina iz ozadja, ki ni demokratična, ampak zavezana logiki dobička, duši suvereno politiko, ki bi proizvedla suverene voditelje.

Osnovna težava je: kako v družbi povečati število pozitivcev, ki bi sedanjim trendom navkljub pomagali spraviti na vrh druge pozitivce, se pravi angažirane, neskorumpirane posameznike, ki mislijo resno, ko govorijo o skupnem dobrem in podobnih rečeh. Dokler imamo volitve, je to načeloma še mogoče, in to po mirni poti. Pri tem morebitnih novih dobrih voditeljev praviloma ne gre iskati v etablirani politiki. Če so v njej, svojo drugačnost skrivajo, če jo skrivajo, pa ne morejo postati veliki voditelji – začaran krog, v katerem trpi in ječi mnogo nerealiziranih velikanov. Kandidati za velike voditelje torej tičijo v brezimni množici in, upajmo, v alternativi.

Zahod in z njim Slovenija živi ta čas na prelomnici, ki spominja na obdobje po veliki depresiji. Majavo ravnotežje se lahko prevesi zelo različno; v Ameriki se je med velikima vojnama na boljše, v Evropi na slabše. Tu je zraven vedno nekaj hazarda; prelomni časi, v katerih postane status quo nemogoč, nekako izsilijo velike voditelje – odrešilne ali nevarne. Katere, je nekoliko odvisno od vsakogar med nami. In v vsakem od nas je nekaj voditeljskega, čutite?