Velika depresija

N'toko

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Žive meje

Poznam veliko ljudi, za katere je iskanje dela postalo full time zaposlitev. Lahko bi rekel, da so v rednem delovnem razmerju z zavodom za zaposlovanje in osem ur na dan pošiljajo prošnje neodzivnim delodajalcem. Če to brez uspeha počneš dolgo časa, nimaš težav le s praznimi žepi, ampak predvsem z uničeno samozavestjo. »Kakšen luzer sem, da me nihče na svetu ne rabi?« Nekje za vogalom nate vedno preži depresija. Ko tako gledam stiske prijateljev, začnem nezavedno prikimavati politikom in ekonomistom, ki v en glas vpijejo, da Slovenijo lahko reši le gospodarska rast. Potrebujemo nova delovna mesta, pravijo. Delo nam bo vrnilo dostojanstvo in samozavest, ki smo jo izgubili v mlakuži krize.

Potem sem začel opazovati prijatelje, ki so krizi navkljub našli službe. Pričakoval bi vesele obraze, polne zagona, a tudi iz njih vejeta obup in depresija. Kaj pa je zdaj to? Živčni, utrujeni, bolni in otopeli zaradi antidepresivov delujejo še bolj odtujeni od življenja kot njihovi brezposelni vrstniki! Številni so se v nekaj mesecih postarali za več let, psihično pregoreli in pristali doma pri starših. Zdi se, da je samo ena stvar hujša od brezposelnosti, in to je zaposlenost. Zakaj jim delo ni vrnilo samozavesti?

Pozanimajmo se kar pri biseru slovenskega gospodarstva, ki se vedno znova postavlja kot primer zgodbe o uspehu: novomeški Krki. Ta ne pozna korupcije in krizi navkljub delavcem zagotavlja visoko stopnjo varnosti. Vsak mladi iskalec dela lahko le sanja, da bi se znašel na njeni plačilni listi. Od kod potem depresija številnih prijateljev, ki so pristali med izbranimi? Mar ne bi morali biti na vrhu sveta? Vsi po vrsti mi o razmerah dela povejo isto: Zaposleni na višjih položajih so pod brutalnim pritiskom, da njihov oddelek doseže zaželene rezultate, zato so ves čas na robu živčnega zloma. To živčnost pa seveda še kako občutijo podrejeni delavci, od katerih se vsak dan zahteva več in več. Starejši ne morejo držati tempa in postanejo žrtve mobinga, mlajši pa v svoji želji, da bi dosegli normative, prevzemajo nemogoče naloge in si hitro uničijo psihično zdravje.

Zdaj razumem! Bog ne daj, da bi ljudje postali samozavestni; naš gospodarski biser bi v sekundi propadel! Naj živi depresija!

Krka seveda ne bi bila farmacevtska multinacionalka, če ne bi imela zdravila za vse to. Pogovorite se s hišnim zdravnikom in povedal vam bo, da je v zadnjih letih večini zaposlenim moral predpisati antidepresive. Brez teh bi bili psihični pritiski nevzdržni in bi delavci enostavno znoreli, tako pa so sposobni sprejeti vsakodnevno ponižanje in stres. S tega vidika je zelo zanimivo spremljati govor direktorja na letnem srečanju z delavci. Pohvali se jim, da je pred Krko svetla prihodnost, saj postaja ena izmed vodilnih ponudnikov antidepresivov na svetu. V govorih nikoli ne pozabi omeniti, da k uspehu podjetja prispeva čisto vsak izmed delavcev, zato naj ob morebitni bolezni nikar ne pozabijo zdravnikom reči, naj jim predpišejo zdravila Krkine blagovne znamke.

Zdaj razumem! Bog ne daj, da bi ljudje postali samozavestni; naš gospodarski biser bi v sekundi propadel! Naj živi depresija!

Seveda poenostavljam, pa vendar ... Krki gre dobro, ker razume, kako deluje sodobni tržni kapitalizem. Povzročiš bolezen, zato da lahko prodajaš zdravila. Sprožiš vojno, da prodajaš orožje. Ustvariš osebnostne komplekse, pa imaš povpraševanje po novih proizvodih. Porušiš državno infrastrukturo, in voilà, naslednje leto imaš rast! Sistem hrani samega sebe, kot človeška stonoga dr. Heiterja, kjer so člani verige z usti prišiti na anus tistega pred njim.

Slovenci smo, skupaj z večino sveta, začeli verjeti v poenostavljeno idejo, da je naš edini problem premajhna gospodarska rast, za katero so krive politične elite. Magični recept za vse probleme je torej razprodaja javnega premoženja, s čimer bomo gospodarstvo iztrgali iz rok politikov, trg pa bo poskrbel za vse ostalo. Imeli bomo same Krke! V navalu navdušenja nam je ušel en majhen detajl: da trg ni nič manj krut, kot so totalitarne vlade, in ga prav tako vodijo izkoriščevalske elite. Te nam ne ponujajo več pravic in dostojanstva, le več produktov in storitev. Za vsako svoboščino, ki bo izginila, bo na polici nov proizvod. Zdravstvo, šolstvo, kultura, voda in zrak, vse bo pristalo na policah, in abrakadabra: imeli bomo rast! Politike osvobojeni trg ne bo ustvaril ničesar novega, ampak nam bo vzel tisto, kar že imamo, to prepakiral (po možnosti v tuji državi) in nam prodal nazaj. A ne računajte na to, da bo ta biznis prinesel nova delovna mesta. Nasprotno, precej več kot zaposleni ste vredni kot večni iskalec dela, ki mu ne pripada nobena pravica in je pripravljen pristati na vse pogoje, saj s tem nižate stroške dela in povečujete profite.

Od gospodarstva pričakovati družbene rešitve je podobno, kot bi od napihljive lutke pričakoval, da bo rešila tvoje ljubezenske težave. Če smo bili prej neučinkovita, na političnih privilegijih zgrajena družba, sedaj hitro postajamo družba histerikov, ki v imenu številk ustvarjamo nemogoče življenjske razmere in se skozi delovni dan prebijemo le po zaslugi drog. Iskreno povedano sem izgubil upanje, da ima kapitalizem še kak trik v rokavu, ki ne bo temeljil na izkoriščanju.

Tega ne pišem zato, ker bi imel kakšno osebno ideološko agendo proti trgu. To pišem, ker so v zadnjem letu nekateri najmočnejši, najbolj inteligentni in pozitivni posamezniki v mojem življenju pristali na antidepresivih. Kriva sta stres in ponižanje na delovnih mestih. Spet drugi se iz istih razlogov borijo z rakom. Torej se tudi tisti ljudje, ki jih je kapitalizem vedno slavil – bodoči job creatorji, team builderji, positive thinkerji, delohoholiki –, vse pogosteje znajdejo na seznamu »parazitov«. Dobri so le še za to, da jim prodajaš tablete in seminarje pozitivnega mišljenja. Kako naj še verjamem, da imajo ekonomisti vizijo? Očitno so postali tako odtujeni od potreb resničnih ljudi, da so za preživetje svojih teorij pripravljeni vso logiko obrniti na glavo in enačiti depresijo z rastjo.