Razmegljevanje
Predzadnji dan leta 2013 je stranka Solidarnost objavila sporočilo za javnost z naslovom Za odstranitev korumpiranih politikov, proti totalni lustraciji. Bistvo sporočila je zajeto že v prvem odstavku: »Zahteva po lustraciji, ki jo je v Slovenijo pripeljal nekdanji komunist Ivan Janša, se je razširila tudi na del vstajniškega gibanja. V medijih čedalje pogosteje slišimo zahtevo po odstranitvi tako imenovanih starih obrazov iz politike. V Solidarnosti se zavzemamo za to, da se iz političnega prostora umaknejo vsi, ki so delovali koruptivno, hkrati pa smo odločno za povezovanje vseh ljudi, ki jih družijo skupni cilji vstajniškega gibanja. Smo za združevanje vseh, ki se zavzemajo za transparentno, na korupcijo odporno politiko, ki gradi pravično in solidarno Slovenijo. Obžalujemo dejstvo, da so nekateri vstajniki in za njimi tudi nekateri mediji tako zlahka sprejeli Janševo idejo o lustraciji. Očitno se ne zavedajo, da s tem stopajo v koalicijo ravno s tistim politikom, proti kateremu so skandirali na ulicah in trgih.«
Solidarnost je s tem storila pomembno, čeprav na prvi pogled tvegano potezo. A sporočilo je dobro: ne gredo se (več) tega nevarnega populizma, ki je zajel ne le medije in vstajniškost, ampak kar javnost v celoti: gre za neumno posploševanje, kjer je za krivdo dovolj le eden, ki obtožuje. Seveda sporočilo za javnost, ki ga je dala v javnost nova stranka, še ne pomeni, da je tega konec – tej razvadi se je namreč prekleto težko odpovedati. Je namreč bližnjica za vse, za medije, politike, za vsakega, ki hoče uspeti v javnem prostoru, še za radijske voditelje. Kako preprosto je pripraviti novinarski prispevek s temi izhodišči, le dovolj cinično moraš oblajati vsakogar in ga razglasiti za tepca ali vsaj pokvarjenca.
Seveda imajo v Solidarnosti prav: začetnik in pogosti uporabnik te bližnjice do političnega rezultata je Janez Janša. A ta sprememba v odnosu do populizma ne prihaja sama. Javnost je namreč tista, ki je prva zaznala, da to ne vodi nikamor, ne pa politiki ali mediji. Da danes tako v politiki kot v medijih prihaja do samospraševanja o tem populizmu, je posledica dejstva, da javnost tej bližnjici več ne naseda.
Tega samospraševanja seveda ni začela Solidarnost, je pa dobro, da ga artikulira naprej. Enako govori tudi predsednica vlade, ki prav tako ponavlja, da ne pristaja na to polaganje vseh v isto košaro, pa še marsikdo. Žal Solidarnosti že v prvem stavku spodrsne: ko namreč uporabi za Janeza Janšo njegovo uradno ime Ivan Janša. Zakaj? To je prav ta slabi diskurz, zoper katerega se postavlja. A uspe ji narediti še eno temeljno napako, na kar jo je v tvitu opozoril nekdanji predsednik Zaresa Gregor Golobič: da je namreč omejevanje vseh težav v Sloveniji na korupcijo prav tako iz logov Janeza Janše. Kar je popolnoma res: korupcija je v Sloveniji problem, a vse ni korupcija in tudi izvor vseh težav še zdaleč ni korupcija. To je neumno omejevanje. Vsega ni mogoče gledati skozi oči korupcije: če bomo ljudi, ki nas vodijo, izbirali le po merilu »je korumpiran ali ni korumpiran«, to še ne prinaša nobene dobre izbire. Mora namreč tudi kaj znati. Pri čemer pa je danes že vse korupcija – zaradi česar resna korupcija sploh ni več dojeta kot nedopustni odklon, saj vse razglasimo za eno in isto korupcijo, brez nians in razlik.
Pa ni namen obsojati Solidarnosti, nasprotno: njen odziv je koristen in potreben. Seciramo jo le zato, da bi pokazali, kako globoko je v naših glavah zakoreninjeno to razmišljanje in kako mučno si bo te preproste vzorce in odgovore izbiti iz njih. Stvari so kompleksnejše in prav to omejevanje v analizi in rešitvah je eden temeljnih problemov družbe. Saj razumemo: s tem stvari delujejo bolj atraktivne, izjava morda zaradi tega pride v več medijev, v več ušes. To je današnji svet medijev, ki v veliki meri vodijo igro, pri čemer v tem poenostavljanju (in zahtevanju poenostavitev in atraktivnosti) vodijo in prednjačijo avdio-vizualni mediji. In politiki so izrazito ujeti v to medijsko iskanje atraktivnosti – drugače pač ne pridejo v javnost. A prav te poenostavitve bodo že naslednji dan udarile njihove avtorje. Saj to se nam dogaja zdaj že vrsto let.
A kot smo zapisali: bistvena sprememba je, da se tudi javnost vse bolj kritično odziva na te poenostavitve. Oziroma se ne odziva več tako intenzivno, kot se je.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.