Treznjenje

dr. Bogomir Kovač

3. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Ekonomija

Napovedi so sestavni del novoletnih protokolov in v kriznih obdobjih pridobivajo še večjo težo, postajajo donosen posel, kjer politični ekonomisti postajajo osrednji oznanjevalci prihodnosti. Lani je bilo veliko sprememb, toda malo se je dejansko spremenilo. Letos so pred nami nekatere pomembne volitve in ekonomske spremembe. Toda pravega zasuka ne bo. Leto 2014 bo zato leto treznjenja. Po starem ne gre, novega ni, vmesni prostor napolnjujejo bitke za prerazdelitev odgovornosti in stroškov krize. Slovenija je dober primer države, kjer je nezaupanje v sistem tržnega gospodarstva in nove demokracije doseglo vrh, verodostojnost elit dno, upanje v rešitev pa je dlje, kot si zaslužimo.

Vrnimo se na začetek temeljnega razmisleka. Politično-ekonomskim napovedim glede na ugled in avtoriteto napovedovalca dajemo preference, tvegane opcije tako postanejo kombinacije vere in verjetnosti, vse skupaj pa Kahneman, nobelovec ekonomske psihologije (2002), pripisuje kognitivni prevari. Pristranskost, omejena racionalnost, osebni interesi in samonadzor so pogosto odločujoči dejavnik »objektivne« verodostojnosti teh napovedi. Preprosto, napovedna moč institucij in političnih ekonomistov na koncu ni prida večja od običajnih vedeževalcev in njihovih paraboličnih presoj sveta, ki se nam vrti pod nogami.

V letu 2013 je svet skušal iskati nekakšno »novo normalo«, ravnotežje med anticikličnimi in sistemskimi spremembami. Legitimnost kapitalizma je po petih letih ekonomske krize in brez korenitih ekonomskih sprememb nedvomno načeta. Doživeli smo še eno leto vse ostrejše bitke za prerazdelitev stroškov krize, ki samo za ZDA, po oceni FED, za obdobje 2007–2009 znašajo do 90 odstotkov BDP-ja ali skoraj 120.000 USD na gospodinjstvo. Finančne institucije še vedno vodijo igro z visokimi obrestnimi pribitki, v EU in celo na Kitajskem še vedno obstajajo velike bančne luknje slabih kreditov, dolžniška kriza je lani dodobra oklestila socialno državo. Zdi se, da je izguba socialnih pravic revnih podobna letni vrednosti dobitka bogatih zaradi izogibanja davkov (1500 milijard EUR). Hkrati nam je državljan Snowden pogumno razkril, kako orwelovski je svet, v katerem živimo, kako globoka je farsa demokratičnega liberalizma. Ideološka tiranija trgov je lani bolj kot doslej poudarila zlom demokracije in vzpon avtokratskih prijemov političnih in tehnokratskih elit.

Lani je vodilno krščansko cerkev pretresel odstop Benedikta in nastop novega, veliko bolj socialno in nekonvencionalno usmerjenega papeža Frančiška. Putin je v anemični sceni političnih voditeljev nekajkrat velemojstrsko ugnal Obamo in Rusijo vrnil na strateški politični zemljevid sveta. Doživeli smo pomembne politične premike na Kitajskem in prva pomembna trenja med Pekingom in Tokiem, v Nemčiji je Merklova ohranila primat vodilne političarke EU. Toda kriza vodenja je najbolj očitna v Bruslju. Bruseljska birokracija je nesposobna in neodgovorna, povzročila je dvojno recesijo in usodno politično krizo EU.

Ekonomske napovedi za leto 2014 so spodbudnejše. ZDA povečujejo središčno moč, gospodarska rast bo tam skoraj triodstotna, Japonska se z »abenomiko« prebuja (dva odstotka), evroskupina, jedro EU, naj bi rasla zgolj za slab odstotek. Države BRICS na polperiferiji se gospodarsko ohlajajo, čeprav rastejo še vedno dvakrat hitreje od razvitega sveta. Kitajsko ogrožata notranja kreditna zadolženost in nikoli do kraja izpeljan fiskalni federalizem njenih provinc. ZDA se strateško obračajo k Aziji, kjer po treh letih pogajanj letos začenjajo transpacifiško partnerstvo (TPP) kot novo alternativo transatlantskim integracijam.

Leto 2014 bo za nas v marsičem prelomno, v njem lahko hitro zapravimo in dolgoročno veliko izgubimo.

V letu 2014 bodo osrednjo igro vodili centralni bankirji, zaradi dvojega mandata, cenovne in finančne (bančne) stabilnosti ter spodbujanja rasti in skrbi za zaposlenost. Toda Yellenova v Washingtonu to lažje izpelje kot Draghi v Frankfurtu. Za FED in ECB velja, da finančne zaplete držav lahko rešita ekspanzivna monetarna politika in nadzorovano financiranje državnih obveznic, ključ rasti pa je v inovativnosti, podjetniški prenovi in spodbujanju trgovine. Tega v evroskupini držav očitno ne razumejo dobro, zato ostaja EU globalna šibka točka kapitalističnega sistema. Evropske volitve bodo to dokazale že sredi letošnjega leta, s kolapsirano levico, problematično desnico in verjetnim vzponom desnega populizma.

Za Slovenijo bo leto 2014 odločilno zaradi političnih zapletov (stopnjevanje vladne krize) in ekonomskega razpleta sanacije bank in vsesplošne privatizacije, predvsem pa želene vrnitve samozaupanja doma in mednarodne kredibilnosti. Presoja naše normale ni lahka. Avstrijska vlada je za bančno sanacijo koroške Hypo (HAAB) dala toliko kot mi za celo državo, v ZDA naj bi davkoplačevalci za krizo plačali dvajsetkrat več kot pri nas. Če svetovni kapitalizem potrebuje »konstruktivno destrukcijo« (Schumpeter), je za nas ključna »kreativna rekonstrukcija« politično-ekonomskega sistema. V središče debate postavimo blaginjo ljudi, zaposlenost, vzdržno rast, vse drugo je sredstvo za dosego teh ciljev. Toda ekonomske in razvojne politike zahtevajo politične nosilce, razmislek in določitve. Tega za zdaj ni in notranja trojka (Bratuškova, Čufar, Jazbec) tu prevzema izjemno odgovornost.

Leto 2014 bo za nas v marsičem prelomno, v njem lahko hitro zapravimo in dolgoročno veliko izgubimo. Pomeni koncentracijo ekonomskih slabosti in centralizacijo političnih rešitev, ki ne obetajo dosti. Kajti kar je bilo zavozlano, se razvozlati ne da, in kar je zmečkano, se nikdar ne izravna, kot bridko zapiše pesnica. Toda kaj, Svetlana pač ni Alenka, kot Zoran ni Janez, le sleherniki si bomo ob letu osorej vse bolj podobni, v slabem in dobrem.