Partijska kontaminacija

Heni Erceg

3. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Hrvaška

Leto so končali s sporočilom, da vedo, da so na najboljši poti, in zato smeri ne bodo spreminjali; resda se s hitrostjo izvajanja reform ne morejo pohvaliti, toda brez dvoma bo kmalu bolje ... S približno takšnimi nebuloznimi ugotovitvami je hrvaški premier sklenil še eno grozljivo leto – kot kak muhast avtist je prepričan, da so kakršnikoli strokovnjaki v njegovem svetu nepotrebni, zato zavrača celo najblažjo rekonstrukcijo vlade, čeprav bi bila ta resnično nujna – in potem zadovoljno odjahal na zaslužene počitnice. Spodaj, na terenu, pa so ostale vsakodnevne muke, brezposelnih je zdaj že več kot 360 tisoč in najnovejši podatki Eurostata kažejo, da ima poleg Grčije prav Hrvaška najmanjši odstotek delovno aktivnega prebivalstva, torej največ brezposelnih mladih, izobraženih ljudi.

Vzroke hrvaškega družbenega razkroja, to vemo, je treba iskati v usodnih cikličnih valovih deindustrializacije države, v politično načrtovanem uničevanju velikih podjetij, tekstilne, lesne in ladjedelniške industrije, zaradi česar je na tisoče državljanov ostalo brez dela in je ogrožen njihov obstoj. Za vse navedeno seveda ni kriva koalicijska vlada, niti ne smemo samo njej pripisovati krivde za to, da je Hrvaška postala država, ki kategorije dela kot organizirane dejavnosti ne pozna več. Posledica tega je popolno pomanjkanje občutka varnosti, solidarnosti ali želje po napredku, plod tega je razčlovečena država, v kateri se dela zgolj sezonsko, saj so nekdanji ladjedelci, inženirji in profesorice skupaj z brezposelnimi, fakultetno izobraženimi otroki postali natakarji, sobarice in najemodajalci apartmajev, v katere poleti spreminjajo svoja stanovanja.

Takšne razmere so razlog za splošno zanemarjenost, nespoštljiv odnos do izobrazbe, vnovično patriarhalizacijo družbe in družine in seveda nevarno radikalizacijo družbenih odnosov. Vse to je že obstajalo, ko so socialdemokrati prevzeli oblast, pa vendar je zdaj, na polovici njihovega mandata, videti, da bodo prav oni zabili zadnji žebelj v hrvaško krsto. Čeprav v resnici niso krivi za začetek družbenega, gospodarskega in kulturnega propada države, so vsekakor krivi za poglabljanje krize in za dosledno sebično odtujenost od tistega, kar se »tam spodaj« v resnici dogaja. Zato Hrvaška danes ni zgolj ideološko globoko razdeljena država, ampak je, še huje, država, ki deluje kot križanec med komunistično in divje neoliberalno prakso s prevladujočim konceptom upravljanja države, mesta ali vasi kot zasebnega podjetja, za katero pa v resnici ne skrbijo sposobni in strokovni, ampak partiji vdani in poslušni kadri.

Tako je vladajoči koaliciji v dveh letih uspelo ustvariti hierarhično piramido vladajočih, v katero so vključeni zgolj »njeni« ljudje. V vseh ustanovah torej najdemo partijske kadre, strokovnjakom pa je vstop vanje strogo prepovedan. Vse, kar pri takšnem konceptu vladanja štrli iz množice, kritizira ali se sklicuje na demokracijo in svobodo govora, je treba s totalitarnimi metodami brezobzirno odstraniti kot gnojni tvor. To je doletelo marsikoga, te dni celo eno od bolj znanih članic SDP, ki se je drznila vladi javno očitati čezmerno trošenje, kupovanje dragih limuzin, nepripravljenost za izvajanje reform, klientelizem pri zaposlovanju, nedemokratično partijsko prakso. Ker je povedala resnico, so jo brez milosti vrgli iz stranke z zahrbtnim javnim glasovanjem, naglo sodišče partijskega vodstva pa ji je onemogočilo kakršnokoli obrambo in tako še enkrat dokazalo, da se prav nič ne razlikuje od zagrizenih opozicijskih nasprotnikov. Ti so po enakem postopku iz vrst konservativne, desne stranke odstranili bivšo premierko Jadranko Kosor samo zato, ker se je zavzela za javno rabo cirilice.

In prav zaradi tega totalitarnega uma Hrvaška ostaja država, v kateri je popolna predanost vodstvu te ali one partije, ni pomembno, katere, edina sprejemljiva drža. Ker pa se strankarski klientelizem izčrpava v iskanju izključno partijskih častilcev, se ne smemo čuditi, da to neredko vodi v pravo grotesko. Kot na primer v Splitu, kjer novi župan iz vladajoče stranke zgolj ohranja tradicijo kadrovanja, ki jo je vpeljal legendarni politični mafijec Željko Kerum; v vsa mestna podjetja je nastavil svoje ljudi, ogromni birokratski aparat mestne uprave se je tako še povečal s »tistimi, ki so skupaj z nami zmagali na volitvah«. Nazadnje je kadrovsko prenovil celo kopico kulturnih ustanov. Človek res ima smisel za humor, saj je vrhunskega kulturnega prizadevneža, primernega za vodenje velike knjižnice, prepoznal v nekem 23-letniku, ki je med podatki v življenjepisu navedel, da je delal kot »bellboy« in »ramp assistant« v nekem hotelu, čistil vetrobranska stekla na bencinskih črpalkah ... najpomembneje pa je seveda, da opravlja funkcijo predsednika foruma mladih SDP. V Multimedijski kulturni center je bil imenovan monter PVC-stavbnega pohištva, vendar član socialdemokratske stranke, v Etnografski muzej so spravili dekle, ki je prej delalo za šankom v nekem bifeju, itd. itd.

Torej ni mogoče reči, da se ta vlada nima s čim pohvaliti. Če nič drugega, ji je partijska kontaminacija resnično uspela od vrha do tal, kot bi gledali film, ki ga tolikokrat ponavljajo, da se ob njem že dolgočasimo. Ok, kinodvorano res lahko zapustimo, teže pa verjamemo, da bodo v tako urejeni državi kaj kmalu posneli kak drugačen, boljši film.