Dobri prijatelj v slabi družbi

Vlado Miheljak

17. 1. 2014  |  Mladina 3  |  Dva leva

9. člen
Strokovne komisije, ki jih imenuje upravni odbor, zbirajo prijave vse leto in jih skupaj s svojimi predlogi enakopravno upoštevajo pri dokončnem izboru, ki ga predložijo upravnemu odboru.
Upravni odbor sprejema odločitve o nagrajencih na podlagi mnenj svojih strokovnih komisij.
— (Zakon o Prešernovi nagradi)

»To ni film o Pedru Opeki, temveč film o obisku ekipe RTV SLO na Madagaskarju pri Pedru Opeki. To je lahko čisto legitimno, če bi ta izdelek tržili kot reportažo in mu ne bi nadeli oznake dokumentarni film.«
— Iz ocene žirije Festivala slovenskega filma 2012 (Mitja Okorn, Hanka Kastelicová, Demeter Bitenc, Zvezdana Mlakar, Tine Perko), vir: Dnevnik

Ukiniti. Ukiniti! Ta nagrada že dolgo ni vredna imena Prešernova nagrada. In Prešeren je že zdavnaj svoje povedal o takih pojavih, kot je to.
— Svetlana Makarovič ima praktično rešitev za nadlogo, ki se ji reče Prešernova nagrada (Svet na Kanalu A)

Pa menda niste mislili, da se ne bo zataknilo? Pri podelitvi nagrad Prešernovega sklada namreč. Ne bo prvič. Bodo pa tokrat posledice veliko bolj trajne. Doslej so bili zapleti sporadični, predvsem akcije posameznih nezadovoljnih umetnikov, tokrat gre za naklepni umor instituta najvišjih umetniških nagrad. In Upravni odbor Prešernovega sklada bo za svoje dejanje moral prevzeti odgovornost. Odgovornost, ker poslej nagrade nihče več ne bo jemal zares; ker se bo čakalo, kakšen bo naslednji eksces.

Pač približno tako kakor na dunajskem novoletnem koncertu, kjer medije bolj kot program zanima, ali se bo kakšnemu provokativnemu obiskovalcu uspelo sleči in mimo varnostnikov steči na oder, da bi noblesi pokazal prednjo ali zadnjo plat gole resnice. Namreč, če ste sledili komentarjem o zapletu, ste videli, da je zaplet bolj kot ogorčenje spodbudil posmeh, zabavo, cinične dovtipe. Še več, menim, da bo zaplet tokrat pritegnil pred zaslone ob slovesni podelitvi nagrad več gledalcev kot komorne podelitve doslej. Pač gledalcev, ki gledajo podelitve viktorjev in oddaje podobnega formata ob pločevinkah piva, kokicah in čipsu. Če bi v letošnji program pritegnili še kakšnega Zrneca ali Kobala, bi bilo sploh veselo. A kakorkoli. Takšno dojemanje formata pomeni smrt ugledne nagrade. Kajti, ne pozabimo, Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so (bile) najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke v umetnosti.

Člani upravnega odbora bodo zato morali vsak zase in pred vesoljno slovensko javnostjo premisliti, ali stojijo za odločitvijo in predvsem načinom, kako je bila ta sprejeta. Premalo jih je (članov UO), da bi se lahko skrivali za kolektivno odločitvijo. In zaplet ni v prvi vrsti zaplet v zvezi z Možino ali celo s Pedrom Opeko, ampak v zvezi z neverjetno samovoljo in aroganco Upravnega odbora Prešernovega sklada. Namreč, če deluje sklad ob pomoči, avtoriteti in kompetenci strokovnih komisij, mora obstajati zelo intenziven razlog (motiv?), da njihovo mnenje zaobideš. Predsednik upravnega odbora, dr. Bogataj, vztraja pri izbiri, a hkrati poudari, »da bi moralo ministrstvo za kulturo v prihodnje urediti nekatera neskladja med zakonom, statutom in pravilnikom. To pomeni zelo jasno formuliranje pristojnosti upravnega odbora in komisij ter njihovega delovanja.« Morda so razmerja res nejasna, a potem je še manj prostora za tako svobodno razumevanje pooblastil upravnega odbora.

Sicer pa bo na koncu največja žrtev zapleta Pedro Opeka, ki je kriv zgolj toliko, kolikor je Možini posodil svoj lik. Lahko se sicer strinjamo s tistimi, ki opozarjajo, da takšni misijonarji in dobrotniki zgolj gladijo tisto, kar (s prepovedjo kontracepcije in zaščite) v Afriki soustvarja njihova Cerkev – populacijsko tempirano bombo. Konkretno na Madagaskarju se je v pol stoletja prebivalstvo početverilo. Smetišča, s katerih Opeka rešuje nesrečnike, so za mnoge naravno okolje. A ne glede na vse je na ravni osebnega angažmaja Opeka vsekakor pozitiven lik. Vendar predlagatelji in zagovorniki nagrade Možini ne dojamejo in ne razumejo, da se nagrada Prešernovega sklada ne podeljuje Opeki, ampak avtorju dokumentarca. Tako je lanski nagrajenec Simčič (za siol.net) utemeljeval, da Možina prikazuje »človeka, ki ga dobimo zelo redko, na kakšnih sto let, in zastavi vprašanje, kaj čaka svet, če ne bo sočutja«. Že mogoče. A lahko se naredijo tudi skromni ali celo podpovprečni portreti pozitivnih osebnosti, tako kot vrhunski portreti negativnih osebnosti. Sicer pa celo teolog Ivan Štuhec išče odgovor v človeških kvalitetah nominiranca in njegovega junaka ter se zateče v stereotipno kategorizacijo. Za Radio Ognjišče je povedal, da sta »Možina in Pedro Opeka del slovenske sodobne identitete, ki bi jo lahko povezali tudi z vsesplošno, rečemo lahko slovensko dobrodelnostjo in s slovensko socialno občutljivostjo, ki se pokaže praktično v vseh dobrodelnih akcijah«. Možina del slovenske istovetnosti? Podobno kot ocvirkova potica, kranjska klobasa, cviček, prekmurska gibanica, dolenjski krompir, ajdovi štruklji? Morda je to vredno kakšne kulinarične nagrade.

A v čem je presežna vrednost Možinovega umetniškega izdelka, zaradi katere si zasluži ugledno nagrado mimo ustaljenega protokola? No, na to vprašanje bodo morali javnosti odgovoriti predvsem člani Upravnega odbora Prešernovega sklada. Lahko pa se odgovoru tudi izognejo – tako da odstopijo.