Zablode v živo

dr. Bogomir Kovač

17. 1. 2014  |  Mladina 3  |  Ekonomija

Luka Koper – njen nadzorni svet in uprava – zopet polni bulvarske in poslovne strani slovenskih medijev, z Gašparjem G. Mišičem v naslovni vlogi in z zablodami slovenskega korporativnega upravljanja v ozadju. Za Slovenijo velja, da je slabo korporativno upravljanje temeljni vzrok njene sedanje ekonomske in finančne krize, vse drugo je bleda senca te temeljne pogube. Toda prav primer Luke Koper nam razkriva njegovo zakulisje, obskurno merjenje moči političnih in poslovnih elit, pa tudi klasični razredni boj med kapitalom in delom.

Zgodbo poznamo. Pred meseci se je GGM povzpel na čelo družbe, ki ji pripisujemo strateški pomen za razvoj države. Redki so opazili, da se je njegov vzpon dogodil prek politične matrike interesov, ki ni bila običajna. Imenovanju GGM je nasprotovala vsa politična nomenklatura v Ljubljani, na položaj predsednika uprave se je zavihtel ob pomoči lokalnih političnih sil in notranjih predstavnikov družbe. Političnoekonomska matrika je torej delovala na ravni center–periferija (Ljubljana–Koper) in zunanji–notranji lastniki (državni predstavniki kapitala–notranji predstavniki dela). Kasneje se je hrup polegel, vsi, politiki, nadzorni svet in GGM, so menili, da so si kupili dovolj časa za svojo zmagovito kombinacijo. Toda počilo je prej, kot so pričakovali.

Tudi obstrukcija, tipično politično orodje, ki so ga konec tedna uporabili lokalni člani NS, ni presenečenje. Natančno tako, samo z druge strani, so pred časom ustoličili GGM na čelo Luke. Povsem jasno je, da NS ni enoten glede uprave, čeprav je to eno bistvenih področij njegovega delovanja. Prav tako ni dvoma, da gre za evidentno neodgovorno ravnanje treh oziroma štirih članov NS, saj so to v Kopru javno napovedovali že dan pred sejo. Od tod dalje je sklep jasen. Družba potrebuje operativen nadzorni svet, lastniki morajo jasno odgovoriti na ravnanje članov NS, nujno je tudi hitro pravno sankcioniranje, če se to ponovi. Hkrati pa druga zavrnitev letnega poslovnega načrta dokazuje, da ima uprava očitne težave, navznoter do strokovnih služb in navzven do NS. Vse skupaj stopnjuje zunanjo negotovost poslovanja in poglablja notranjo kulturo nezaupanja. Oboje je dramatično opozorilo vsem deležnikom družbe.

In tu smo pri temeljni zagati, ki je ni resno omenil še nihče. Standardna razmerja, ko delničarji (Sod v imenu države) terjajo odgovornost in ukrepajo, so formalnopravno jasna (ZGD), potrebno je zgolj upoštevanje dobre korporativne prakse. Težje je spoznanje, da so nosilci spornih ravnanj notranji predstavniki zaposlenih in lokalna skupnost, ki tvorijo v deležniškem konceptu korporativnega upravljanja temelje ekonomske demokracije. Kriza je utrdila spoznanje, da potrebujemo nov korporativni model. Ta naj bi razlikoval med zasebno, javno, korporativno in socialno lastnino, v ospredje postavljal vlogo človeškega in socialnega kapitala ter družbeno odgovornost. Naš ZSDU je leta 1993 povzel nemški model soupravljanja, toda kasneje sta se participacija in deležniški sistem povsem umaknila lastniškemu modelu. Toda prav notranji deležniki v Luki Koper uprizarjajo podobne politične burke kot njihovi zunanji lastniki. Kakor da je soupravljanje del problema in ne rešitev.

Narava finančnega kapitala je, da izpuhti, bistvo kapitalizma pa, da ga poganjajo drzni špekulanti in pohlepneži.

Očitno je slovenski problem, da ne znamo reševati konfliktnih razmerij korporativnega upravljanja. Najprej ne razumemo, da je »tovarišijski kapitalizem« dejansko naš proizvod »liberalnega kapitalizma« in ne njegovo nasprotje. Tovariši v kapitalu, tisti z leve in desne, stari in mladi, prejšnji in novi, so si vzeli preveč ekonomske svobode in ponudili v zameno absolutno premalo osebne odgovornosti do prava in morale. Njihov poslovni kanibalizem in kratkoročni pohlep je danes središčna os te krize. Tako je povsod, zato je iluzija, da bo tuja privatizacija prinesla odrešitev. Tuji kapitalisti so le bolj vešči, pogumnejši in bogatejši od domačih pridaničev.

Destruktivnega menedžerskega vodenja za sedaj ne moremo in ne znamo preprečiti, niti pravno niti moralno. Tvegano obnašanje vodilnih je težko sankcionirati, ker ni prave meje med poslovno kreativnostjo in pogubnim tveganjem. Seveda je nekaj zdravil, na primer več etičnih vsebin v poslovnih šolah, boljša podjetniška presoja tveganj, kompleksnejši korporativni nadzor in (nad)državna regulacija. Za krizni menedžment je potrebna profesionalizacija upravljanja, zato bi morali bolj posegati po enotirnem sistemu. Namesto večne reforme trga dela bolj potrebujemo drugačen trg kapitala. Ključno je, kako in kdaj naj v zasebna razmerja poseže država v imenu javnega interesa, kje in kaj naj bo predmet mediacije konfliktnih interesov deležnikov, zakaj ni boljše sodne prakse za poslovne grehe … Vse to ostaja globalna odprta knjiga nedorečenosti tržne družbe.

Slovenija je danes sredi škandaloznih odločitev države in biznisa. Recesija je zato upravičeno spodbudila razredni boj dela proti kapitalu, ljudje zahtevajo več enakosti in solidarnosti, odgovornosti in pravične kazni. Pozabimo, da je mogoče vrniti zapravljeni kapital in da bomo s kaznovanjem menedžerjev preprečili nove napake. Narava finančnega kapitala je, da izpuhti, bistvo kapitalizma pa, da ga poganjajo drzni špekulanti in pohlepneži. Stoletna zgodovina se zgolj ponavlja.

Kapitalizma ne bo mogoče rešiti brez njegove socializacije, očitno tudi z boljševističnimi primesmi. Del tega je centralizacija domačega odločanja, od »državnega holdinga« do »slabe banke«, izbris in konfiskacija lastnikov obveznic, želena koncentracija moči EK in ECB ter vodilnih držav sveta (ZDA, Kitajska), globalna vsemogočnost finančne oligarhije ... »Capitalismo alla Capodistriana« je mokra vaja za tisto, kar nam uprizarjajo v Ljubljani in Bruslju, na Wall Streetu in v Washingtonu. Zato uživajmo v teh Goldonijevih zdrahah, dokler nam je še kaj do smeha.