Spet Davos

dr. Bogomir Kovač

31. 1. 2014  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Letošnje srečanje politične in poslovne elite v Davosu (WEF), štiriinštirideseto po vrsti, je potekalo pod skupnim nazivom Preoblikovanje sveta: posledice za družbo, politiko in podjetja. Ustanovitelj Svetovnega ekonomskega foruma profesor Klaus Schwab je pri tem opozoril, da je skupna zaveza WEF izboljšanje sveta. Toda njegova zadrega je bila očitna. Svet je najbolj spremenila finančna in ekonomska kriza, ki so jo v veliki meri povzročile prav davoške elite. In sedaj žanjemo njene socialne in politične posledice. Luč na koncu kriznega predora zato bolj spominja na prihajajoči vlak kot na odrešitev.

Toda slavni davoški duh razvojnega optimizma je po petih letih krize prvič na ustaljenih tirih. Več kot 2500 izbranih večinoma moških udeležencev (85 odstotkov), na stotine formalnih srečanj in neformalnih druženj. Zaradi vsega tega so povprečni stroški udeležbe več kot 40.000 evrov, poslovna sponzorstva se začnejo pri pol milijona evrov, »tržna cena« je tu osrednje merilo, manj sposobnosti in strast do dejanskih sprememb. Krizne razmere so po petih letih dejansko najboljši dokaz, da lahko dvomimo o kompetentnosti elite, ki se zbira v Davosu.

Davos ni zgolj vsakoletna meka tržnega kapitalizma, temveč je WEF najboljši dokaz, kako globalno tržiti hipokrizijo njegovih elit. Zato tu ne bodo nikoli obglavili kakšnega Boba Diamonda (Barclays), očrnili manipulativnih bank (Goldman Sachs, JP Morgan …) ali pa obsodili poniglavost vodilnih politikov (od ZDA in EU do Rusije in Kitajske). Davos ostaja pomemben sanatorij za zdravljenje ranjenih menedžerskih duš in WEF način, kako se na odmevnem medijskem parketu politično najlažje trguje z družbeno odgovornostjo. Ekipa WEF si je vedno prizadevala, kako izboljšati sposobnosti obstoječih elit, dejansko pa je problem, kako jih zamenjati in v resnici spremeniti koordinatni sistem globalnega sveta. Tu tiči temeljni tržni »kavelj 22« davoške liberalne demokracije, ki ga razkrivajo vsaj tri prikrita temeljna sporočila letošnjega WEF.

Prvo zadeva spreobrnjeno optiko svetovne gospodarske rasti. Prevladalo je prepričanje, da so največja tveganja finančne krize premagana. Razviti center okreva (ZDA, EU, Japonska), težave pa se selijo na periferni del držav BRIC, lokomotivo razvoja zadnjih let. »Zaton zahoda«, ta večna Spenglerjeva frustracija, je pozabljen, v znamenitem dvojcu brez krmarja G-2 (ZDA, Kitajska) pa je predvidena ameriška rast dosegla slabo polovico kitajske. To vzbuja skrb, kajti države BRIC vse bolj pesti problem notranjih financ in zadolženosti, zato stavijo bolj na domače kot izvozno povpraševanje, svetovna trgovina popušča, valutna negotovost raste. Niti sprostitev trgovine med ZDA in EU (2013) niti nov pacifiški sporazum med ZDA in Azijo (2014) ne prinašata prave rešitve. Globalizacija ni več panaceja, temveč problem. Udeleženci WEF so doslej z antiglobalisti lažje opravili, toda začenja se spopad s paradigmo deglobalizacije. Ključno postaja, kako je globalizacija prerazdelila bogastvo in moč.

Kot je pel ameriški ljudski godec Pete Seeger, bolje, da rešiš milijon malih reči kot nekaj velikih. Tako ostane več drobtinic za male ljudi in manj velikih laži za elite.

In tu tiči drugi problem. Finančna in ekonomska kriza je dejansko razkrila notranja protislovja sodobnega kapitalizma. Nenadoma so povsod postali enako neznosni problemi socialne neenakosti, poslovne korupcije, politične izključenosti. Antielitistična jeza je v Davosu vedno veljala za populizem. Danes je to skupni imenovalec ne samo razrednega boja na periferiji, temveč središčnega spopada za demokratične spremembe v centru. Politična radikalizacija pretresa EU, ZDA in druge, kajti nevzdržno postaja, kot dokazuje analiza Oxfam, da 85 najbogatejših ljudi na svetu premore več bogastva kot 3,5 milijarde najrevnejši, in kriza ta prepad še poglablja. V imenu koga torej o odpravi revščine in neenakosti razpravlja peščica bogatih v Davosu? Zato postaja ključno vprašanje zaupanja in kredibilnosti. Toda problema ni mogoče rešiti niti s filantropijo (zakonca Gates) niti z utopičnim razsvetljenstvom konca siromaštva (Sachs, Bono). Davos bi moral pokazati na poti spremembe sistema, ekonomska konvergenca je razvojni mit, ki je politično mrtev. Imamo sijajne tehnologije, toda nimamo pravih poslovnih modelov in še manj demokratične politične rešitve. Toda WEF to ne zanima.

In tretjič, problem politične legitimnosti je najočitnejši v EU, ki je zadnja desetletja najbolj vneto iskala alternative problematičnih politično-ekonomskih sistemov 20. stoletja. EU je na veliki preizkušnji obstoja in največ intelektualnih in političnih nasprotovanj je doživela ravno razprava o njenih rešitvah (Summers, Osborne …). Sistemske rešitve velikih pokov se niso obnesle (evro), ekonomske reforme od zgoraj navzdol tudi ne. Pet let po krizi je EU bolj razcepljena kot kadarkoli, monetarne unije ni brez fiskalne, bančna ne more nadomestiti socialne. Brez politične unije pa padejo vse druge skupaj in danes je zaupanja in upanja v rešitve manj kot kdaj prej. EU je najboljši dokaz razvojne in vodstvene impotentnosti davoških elit. EU so spravili iz ekonomskega ravnotežja slabo vpeljan evro in danes politično premočna Nemčija, predvsem pa politična odtujenost Bruslja in prevlada zasebne finančne oligarhije. WEF vsega tega ni zaznal in priznal. Njegov indeks konkurenčnosti (GCI) uvršča šest evropskih držav med deset najbolj konkurenčnih na svetu. Lepo, toda EU danes bolj potrebuje politično zaupanje kot ekonomsko uspešnost.

Toda nekaj se premika. Obama in ponekod po EU dvigujejo minimalne plače, brezposelnost postaja ključni problem, politika rasti prava rešitev, zapirajo poslovne tajkune in zahtevajo boljše politike. Kot je pel ameriški ljudski godec Pete Seeger, bolje, da rešiš milijon malih reči kot nekaj velikih. Tako ostane več drobtinic za male ljudi in manj velikih laži za elite.