Skrajna sredina

N'toko

7. 2. 2014  |  Mladina 6  |  Žive meje

Po Sloveniji spet koraka skrajna sredina. Njeni pripadniki se zbirajo po vseh naših mestih. Prepoznate jih po značilni neopaznosti, popolni neopredeljenosti in pomanjkanju karakterja. Zaradi naraščajoče družbene napetosti uživajo vse večjo podporo javnosti, njihov doseg pa sega že v sam politični vrh države. V rokah imajo velik del medijev, svojo ideologijo pa širijo tudi po šolah.

Patološka potreba po tem, da bi vsem ugajali, jih pelje v povsem nerazumno ravnanje. Pogosto izjavljajo nelogične stavke: »Čeprav imam dolge lase, so moji lasje zelo kratki.« »Kot pravi levičar podpiram čim hitrejšo privatizacijo.« Kadar je skrajna sredina na oblasti, je izjemno nevarna, saj sprejema le tiste zakone, ki v realnosti sami sebe izničijo. »Davke na nepremičnine bomo pobirali povsod, razen tam, kjer jih ne bomo.« »Preganjali bomo korupcijo, razen v primerih, kjer se ugotovi, da je prišlo do korupcije.« Vedno se trudijo zadovoljiti vse strani, kar pa lahko storijo le tako, da ničesar ne storijo.

Že leta se sprašujem, kako je možno, da obupno neučinkovita sredina uživa tako veliko podporo, a odgovor sem našel šele pred kratkim. Čakal me je v odzivih javnosti na dokumentarec »Koalicija sovraštva« novinarja Erika Valenčiča, ki obravnava problematiko skrajne desnice. Avtor se ukvarja ne le z življenjem neonacistov, ampak jih tudi poskuša umestiti (ponekod nekoliko nerodno) v politično sliko Slovenije. Konkretno: raziskuje njihove vezi s stranko SDS. Predstavljam si, da bi vsaka stranka pohitela z vsemi možnimi PR-sredstvi zanikati kakršnokoli povezavo z nasilneži, zgodilo pa se je ravno nasprotno: SDS se ni niti z besedo opredelila proti neonacizmu (kar so storile celo nekatere v filmu omenjene domoljubne skupine), ampak le proti avtorju filma. Vse oči so bile uprte v @JJansaSDS, a smo dobili le slike Valenčiča v Osama bin Laden majici in izjavo »O sovraštvu razpreda ljubitelj terorizma, Bin Ladna in nasilja«. Del desnice se je, po logiki »sovražnikov sovražnik je moj prijatelj«, čutil dolžnega, da stopi v bran neonacistom, ker so ti pod napadom skrajnih levičarjev. Dokumentarec torej ni sprožil debate o problemu nestrpnosti in nasilja, ampak le o tem, kdo je v resnici hujši, levi ali desni fašisti. Kot na vse druge pa smo tudi na njih preslikali podobo domobrancev in partizanov, ker drugače pač ne znamo interpretirati nobene teme na svetu.

V sekundi, ko se izdaš za levičarja, se znajdeš v položaju, kjer moraš namesto manjšin zagovarjati vse možne vojne zločince, udbaše, strice iz ozadja, Tita in Stalina.

Ampak kaj ima vse to skupnega s skrajno sredino, me boste vprašali. Predstavljajte si, kako težko je biti v taki državi politično opredeljen. Če si v najmanjši meri naklonjen levičarski misli, recimo da zagovarjaš pravice manjšin, si avtomatično pahnjen v kategorijo »levi fašist«. Vsa tvoja prepričanja se enostavno zradirajo z argumentom »Ja, kaj so pa vaši delal po vojni!«.V sekundi, ko se izdaš za levičarja, se znajdeš v položaju, kjer moraš namesto manjšin zagovarjati vse možne vojne zločince, udbaše, strice iz ozadja, Tita in Stalina. Vsaka tvoja beseda se uporabi kot dokazno gradivo vračajočega se komunizma, tako kot tisti ubogi možakar z brki, ki hodi na proteste z jugoslovansko zastavo in je bil zato večkrat na naslovnici Demokracije kot Plestenjak v reviji Lady. Predstavljajte si, kako prijetna in vabljiva se mora zdeti levičarju skrajna sredina! Kot oaza miru, v kateri se ni treba nikoli več za nič opredeliti.

A bodimo fer, nič lažje ni biti desničar. Na vsako tvojo dobro idejo pride en neumen tvit vodje desnice, zaradi katerega te imajo ljudje za kretena. Če si slučajno veren, si dobil na grbo še tajkunske škofe. Če podpiraš privatizacijo, pristaneš v istem košu kot psihotični teoretiki zarote. Je vsak konservativec v državi res dolžan razreševati spore izpred 70 let, imeti odnos do Patrie, verjeti v »strice« in zanikati izbris? Vsak, ki mu je kaj do svojega psihičnega zdravja, se bo prav tako zatekel v zavetje sredine.

Politiki, ki so v javni diskurz prinesli kulturo medsebojnega obtoževanja, so povzročili, da je skoraj nemogoče imeti mnenje o čemerkoli, ne da bi te drugače misleči označili za takšnega ali drugačnega fašista. Takšno stanje seveda omogoča, da resnični, samodeklarirani fašisti mirno delujejo vsem na očeh. Če imaš kaj proti, si pač levi fašist!

Zato Slovenci obožujemo sredino, karkoli že to je. Med vrhuncem protestov, ko so divjale ulične bitke »levih in desnih ekstremistov«, smo volivci v en glas izglasovali ultra sredinskega predsednika. Kmalu za tem smo za svojo vzeli megleno vlado bankirjev in birokratov, katere edina vrlina je, da gre enako na živce vsem stranem. Preferiramo medije, ki poročajo »uravnoteženo«, kjer lahko vidimo predstavnika levice reči eno, desnice popolnoma nasprotno, in nato Pahorja, ki pravi, da imata oba prav.

Če hočemo funkcionalno državo, se moramo najprej znebiti otročje debate o tem, katera stran je bolj kriva za njeno nefunkcionalnost, nato pa še otročje poenostavitve, da so vsi enako krivi. In če se hočemo znebiti ekstremizma, se moramo znebiti debate, kateri ekstremizem je hujši, pa tudi poenostavitve, da so vsi isti. Si predstavljate sodnika, ki bi sodil na podlagi prepričanja, da so vsi črnci ali vsi belci morilci? Ali pa sodnika, ki verjame, da so vsi isti in zavoljo statistične »uravnoteženosti« obsodi enako število belcev in črncev? Ali sodnika, ki iz istega razloga ne obsodi nikogar? Najbrž se strinjamo, da bi tako sodstvo veliko pravih morilcev pustilo na prostosti, še več pa bi jih obsodili po krivem, a se kljub temu sami ne znamo izogniti tej vrsti pavšalnih sodb. Mladen Dolar je dobro razumel te probleme, ko je rekel: »Nasprotujem uporabi besede fašizem. Sem proti, ker to ni beseda, ki bi kaj prispevala k analizi, ampak nas sili v emocionalno reakcijo, terja od drugega, da se takoj afektivno odzove. Fašizem pomeni, da o tem ni treba razmišljati, ampak je treba takoj obsoditi.«