Svarilo

Janko Lorenci

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Kolumna

Voda, dragocena, dobra, nepogrešljiva voda, se je potuhnjeno spremenila v žled. Narava nam je poslala še eno svarilo. Ob tem se je pokazalo nekaj spodbudnih in nekaj slabih stvari.

Dobre: v izrednih razmerah smo še celota, še premoremo občutek za skupno, še smo sposobni tudi solidarnosti, čeprav se zdi ta bolj luksuz, prihranjen za izredne razmere. In kar je enako pomembno: država in družba sta glede na travmatičen obseg, trajanje, raznovrstnost motenj kar dobro delovali. Tudi zato, ker so bile stvari eksistenčnega pomena, po svoje preproste in pregledne, z jasnimi vzroki in posledicami. Nauk za politiko: če so stvari transparentne (beseda postaja zaradi pogoste rabe floskula) in če imaš večino prebivalstva na svoji strani, se da veliko doseči.

Druga plat je temnejša: krotenje akutne krize in postopno odpravljanje posledic je zgolj kurativa, ki bo malo ali nič vplivala na prihodnje naravne nesreče.

Problem je torej preventiva, kjer je to pač mogoče. Pri žledu se v tem pogledu res ne da veliko napraviti, čeprav nekaj vendarle (podzemni vodi, več agregatov, nič dreves okoli hiš ...). Na splošno pa je preventiva – boljša samooskrba, varnejša infrastruktura, protipotresna gradnja, nenaseljevanje poplavnih območij, dobre komunikacije, manj potrošništva ... – bistveno učinkovitejša in cenejša od kurative.

Če je žled (potres, poplava …) naravna nesreča, bi lahko po analogiji rekli, da obstajajo tudi družbene, od človeka povzročene, antropogene nesreče – samozadostna politika, korupcija, neoliberalizem, kaotična družba … Med obema vrstama nesreč praviloma obstaja tesna zveza: čeprav so družbene nesreče, anomalije, velike in trajne, napravijo naravne nesreče precej večjo škodo. Potres na Japonskem bo bistveno manj rušilen kot potres enake moči na Bližnjem vzhodu ali pri nas. Hkrati take družbene nesreče otežujejo preventivo pred naravnimi nesrečami.

Zgodbe o žledu ne gre nasilno tlačiti v splošno zgodbo o človeku, okolju in razvoju, a je vendarle njen del. Tu se nam slabo piše; zelene retorike je veliko, v praksi pa sta varstvo okolja in trajnostni razvoj v glavnem obravnavana kot ovira napredku. Jemljemo se kot nekaj nad naravo, ne kot njen del, zato ji je dovoljeno delati silo. To velja za navadne ljudi in najvplivnejšo elito – politiko. Naša največja družbena nesreča je njena zaostalost, neodgovornost, kratkovidnost. Iz tega rastejo teši, brezobzirno pozidavanje dobre zemlje itd. Zato smo revnejši in teže opravljamo kurativo, zveza med naravnimi in družbenimi nesrečami pa še naprej ostaja trdna, za status quo idealna.

Žal ali k sreči Slovenija ni nekakšen osamljen otok prekletih.

Ves svet rine v težave z razvojnim modelom, ki je izključno izdelek človeka, ne proizvod narave. Gre za koncept nenehne rasti, tesno povezan s (turbo)kapitalizmom, čeprav ga v bistvu presega. Človeštvo s tem modelom buta v omejitve narave okoli sebe, to celo vidi in ve, a rine naprej. D. Meadows, avtor »Mej rasti«, pravi: Zdaj tudi zastoji konjunkture niso več sprejemljivi. Če realno gospodarstvo ne zmore dovolj rasti, pač tiskamo denar.

Ta rast ustvarja ogromno kolateralne škode in spremljajo jo krize, nujna sestavina kapitalizma. Krize psihološko delujejo tako, da še bolj izrinejo dolgoročne vidike. Zato v vsaki krizi v imenu začasnosti, ki se prelevi v trajnost, še posebej trpita socialnost in okolje.

Mnoga mikrookolja v Sloveniji svoje okolje že zdaj čutijo kot grožnjo (zastrupljenost s težkimi kovinami, pesticidi itd.). To nelagodje se lahko meri s tesnobo, ki jo povzroča socialna negotovost. Kljub temu dopuščamo, da se okolje še naprej slabša. Narava nima svojega močnega lobija, ima pa veliko lokalnih in vsedržavnih nasprotnikov. Tudi javno mnenje se zavzema zanjo predvsem deklarativno, načelno. Kot na mnogih drugih področjih tudi tu vlada dvoličnost.

Resne pobude za izboljšanje prihajajo samo iz posamičnih točk od spodaj. Lani je skupina nevladnih organizacij vladi predlagala »zeleni razvojni preboj« z nekaj konkretnimi usmeritvami (povečanje samooskrbe, boljša izraba gozdov, energetska obnova stavb …), ki naj bi postale prednostne naloge gospodarskega razvoja. Predlogi so razumni, a ostajajo brez odziva v praksi. Politika je za take pobude že tako naglušna, v krizi pa postane gluha kot top. Pragmatične Slovence bi lahko pridobila za zeleno politiko, če bi jim pojasnjevala njene praktične koristi, če bi skrb za okolje slikala in spodbujala kot otipljivo korist, ekonomsko priložnost, večanje varnosti.

Seveda pa bi morala tako najprej gledati sama. Stanje okolja je zelo natančen kazalec nacionalne in globalne pameti. Vladajoča pamet grdo ravna z ljudmi in naravo. Če slabo ravnaš z enimi, je nujno, da enako počneš z drugo, in obratno. To je ta generalna neobčutljivost »elit«.

Tako nas, kot se zdi, lahko vzgajajo samo katastrofe. A tudi iz njih se ne bomo nič naučili, dokler se bomo ukvarjali samo z njihovimi posledicami, ne pa tudi z vzroki. To bi zahtevalo priznanje o zgrešenosti osnovnega modela, našega in globalnega. Tudi žled seveda ne bo prinesel tega priznanja in ne bo zvišal našega nizkega ekološkega IQ. Zvišala ga bo, tako kot povsod po svetu, le prisila, dvojni pritisk povečane napetosti v družbi in množečih se lomov v naravi. Ta pritisk narašča.