Dober dan, socializem

Janko Lorenci

21. 2. 2014  |  Mladina 8  |  Kolumna

Slovenija dobiva novo, socialistično stranko. To je dobro. Drugje v Evropi socialisti niso strašilo kot pri nas. Vendar so vse večje socialistične ali socialdemokratske stranke socializem opustile in se sprijaznile z neoliberalizmom. Socialdemokratski zgodovinski kompromis – soglasje za tržno gospodarstvo, zasebno lastnino in parlamentarno demokracijo v zameno za socialno državo – je izvotljen, politika, tudi leva, je omogočila prevlado kapitala.

Socializem, pravi Nyegosh Dube, je več kot samo spodoben, human kapitalizem, se pravi socialna država, progresivni davki, državna regulacija zasebnega gospodarstva. Njegovo bistvo je poleg politične še ekonomska demokracija, torej vpliv ljudstva tudi na gospodarstvo. Kjer je ekonomija, je moč.

Mi smo socializem že živeli. Zato je pojem obremenjen z njegovimi grehi (predvsem odsotnostjo demokracije), hkrati pa še demoniziran od desničarjev, psevdolevičarjev in neoliberalcev. Vendar se prevladujoči odnos do socializma spreminja. Nekaj je k temu prispeval časovni odmik, nekaj surova sedanjost kapitalizma. Tako v javno zavest spet bolj prihajajo tudi dobre plati našega nekdanjega socializma, zlasti večja enakost in dokajšnja ekonomska vitalnost.

Ta čas je na oblasti levica, a to ni levica, ki bi hotela in znala kapitalizem napraviti vitalen in human, še manj pa uvesti socializem. O desnici pod pokroviteljstvom SDS ne bi govorili. Nismo čisto zavožena država, a perspektive so slabe, nezadovoljstvo z etablirano politiko in sistemom veliko.

To se zdi pravi čas za alternativo, tako za Solidarnost kot za Iniciativo za demokratični socializem (socialiste). Solidarnost se zavzema za prijaznejši kapitalizem, socialisti pa za odpravo, ne samo blaženje. Vendar je radikalnost socialistov bistveno ublažena z njihovo odločitvijo za parlamentarno pot in postopnost sprememb. To niso divji revolucionarji z nabrušenimi noži.

Zakaj pravzaprav potrebujemo socializem ali vsaj živo socialistično idejo in gibanje? Razlogov za to ni malo.

Socialna država in s tem blaginja večine je na rakovi poti. Trdnega nosilca socialnosti v sedanji politiki ni. Neoliberalizem se bo zmehčal samo, če bo dobil prepričljivo alternativo in realnega tekmeca. Prihod tudi fizično, ne samo idejno nove politike lahko poleg tega prinese nekaj prepotrebne poštenosti.

Čas kliče po novi levici. Glede na zavožen status quo in trende mora biti radikalna, to je samo kompliment. Toda radikalnost pri ljudeh v bistvu zbuja nelagodje. Bolj bi jim ustrezala kombinacija trdne levosti, a nerevolucionarnosti – resnično socialdemokratska stranka. V tem pogledu bi lahko imela Solidarnost prednost pred socialisti. Vendar je ta, vsaj deloma po krivici, prevladujoče dojemana kot zbor znanih starih obrazov znane vsebine. Tudi trojno vodstvo ji prej škodi kot koristi.

Pri socialistih že ime socialisti obljublja prelom, novi so tudi obrazi, zahteva po odpravi kapitalizma in oster odnos do EU. Težave jim bo delala tradicionalna previdnost volilnega telesa, razočaranega že nad prejšnjimi novimi strankami (Zares, PS). Seveda pa so socialisti, če odmislimo program, tudi velika neznanka – bodo res alternativni, dovolj politično spretni, bodo našli pravo ravnotežje med načelnostjo in pragmatizmom?

Alternativa bo očitno ostala razdrobljena, kot je to povsod. Toda do delnega povezovanja – okoli Solidarnosti in socialistov – je že prišlo. Klavrno bi bilo, če se grupaciji ne bi znali, predvolilno ali kako drugače, povezati tudi med seboj.

Zunanje okoliščine dopuščajo, da se alternativa prebije v parlament, morda celo kot močna stranka. To bi bilo dobro. Razbita bi bila moreča zacementiranost v levo-desni blok, alternativa, ki si zasluži to ime, bi lahko prekinila postopno pogrezanje v mešanico neoliberalizma, konservativizma, ekstremizma SDS in splošne zatohlosti. Zdaj je vse v naši politiki zreducirano na ekonomijo, zategovanje pasu in preurejanje po zahtevah (neoliberalnega) Bruslja. Slovenija ne bo prišla iz blata, če si politika ne bo izboksala večjega manevrskega prostora v EU in če ne bo resno vzela povezanosti gospodarstva, socialne pravičnosti, okolja, kulture, pravne države in elementarne poštenosti. O škodljivosti take enodimenzionalnosti govori tudi nedavni žled.

S krizo se ubada že četrta vlada, a iz nje se ne skopljemo. To pomeni, da je stara, etablirana politika iztrošena. Prenoviti se utegne le, če ji bo pritisk alternativne konkurence vlil nekaj strahu.

V demokraciji tekmujejo ne samo stranke, ampak tudi družbeni sistemi. Z alternativo se na družbeno sceno med drugim vrača socializem, v nekaterih pogledih star, v drugih nov. Gledano dolgoročno je kapitalizem zaradi svoje narave (diktata rasti in dobička) in družbenih ter ekoloških stisk, ki jih sproža, civilizacijsko zavožena ureditev. Preveč krivic, anomalij in pohabljenj, da bi ga pustili, kakršen je, pa prinaša že zdaj. Zato je socializem, seveda res demokratičen, dobrodošla dodatna izbira.

Razmere dopuščajo, da se njegovi protagonisti uveljavijo tu in zdaj. Če so kaj vredni, bodo priložnost izrabili. A to prav tako velja za volivce. Kaj bi bilo bolj normalno, kot da bi se ozrli tudi k novincem? Kriza se bo vlekla, stara levica je komaj kaj leva, desnica se je razdelila, nacionalni škodljivec Janša bo morda končal za rešetkami ali v Avstraliji, vsekakor pa skrajno težko sestavil novo vlado – volivec bo lahko brez hromečega strahu pred njim glasoval za kaj novega. Priložnost je tu.