Gasilski zgled

dr. Bogomir Kovač

14. 2. 2014  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Dva tedna po katastrofalnem žledolomu, ki je prizadel Slovenijo, je jasno vsaj troje. Naravne nesreče so pogostejše, obsežnejše in nevarnejše kot kadarkoli, naša sistemska pripravljenost nanje pa je izjemno pomanjkljiva. Hkrati krizni menedžment razkriva pomembne slabosti upravljanja strategij, vodenja politik in uresničevanja protikriznih ukrepov. Odpravljamo posledice, slabo pa razumemo vzroke in preventivne korake. Tu ni razlik med obvladovanjem sedanje finančne in ekonomske krize ter naravnih katastrof. In na koncu učinkovitost reševanja naravnih nesreč za zdaj temelji predvsem na civilni družbi, podobno kot se tudi pri sanaciji finančne in ekonomske krize zanašamo na medgeneracijsko solidarnost davkoplačevalcev. Slovenija se v teh dramatičnih razmerah rešuje od spodaj navzgor in ne obratno.

Naravne nesreče danes zaradi tehnološke razvitosti in razmeroma visoke stopnje blaginje doživljamo precej bolj dramatično kot v preteklosti. Zato je iluzorno upanje, da so sodobni družbeni sistemi zaradi tehnološke razvitosti, informatike in boljše koordinacije bolj robustni. Resnica je ravno nasprotna. Urbanizacija in gostota poseljenosti, visoka občutljivost tehnologij in težko obvladljiva kompleksnost sodobnih politično-ekonomskih sistemov negotovost in tveganja celo povečujejo. Podnebne spremembe so dokaz, da so požari, poplave, plazovi, vetrolomi in žledolomi vse pogostejši. Spomnimo se na razvojne probleme vodarstva (urejenost vodotokov, protipoplavnih zaščit), sporno urbanizacijo (plazišča, poplave), težave v kmetijstvu (suša) in vedno slabše gospodarjenje z gozdovi (lastniška razdrobljenost). Toda tehnične sanacije nesreč vedno znova zamujajo, ekonomska pomoč ljudem pa je pogosto nepravična. Imamo torej težave tako s predkriznim kot pokriznim ravnanjem, oboje je namreč povezano.

Podobno velja za protikrizno ukrepanje. Tudi tu prevladuje iluzija, da imamo dober zakon (ZVNDN) in urejen sistem nacionalne varnosti. Toda krize po naravi stvari presegajo običajne zmožnosti reakcije političnih in uradniških struktur. Ključen je dober protikrizni menedžment, kjer odločajo učinkovit informacijski sistem, fleksibilnost in hitrost odločanja ter dobra koordinacija ukrepov med različnimi reševalnimi ekipami. Sistem civilne zaščite in decentraliziranega ukrepanja vlečemo že iz jugoslovanskih časov, toda algoritmi ukrepanja in splošna pripravljenost na mobilizacijo so bili tedaj zaradi politično ideoloških razlogov (»nič nas ne sme presenetiti«, NNP) na precej višji ravni kot danes. Ko se pri dolgotrajnejših krizah pojavi učinek »snežne kepe«, nizanja in kopičenja kriznih dogodkov, postajata učinkovita hierarhija odločanja (poveljevanja) in vodstvena sposobnost kriznih akterjev ključni. In tu se je tudi tokrat prevečkrat zalomilo.

Žledolom in bančni polom sta dve plati iste medalje, ki Betajnovo umešča v dolino šentflorjansko.

Poglejmo nekaj dejstev. Vlada je svojo krizno skupino oblikovala deset dni po nesreči, svet za nacionalno varnost je poniknil, parlament pa obstal, vojska se je vključila pozno in v omejenem obsegu, štabi civilne zaščite v nekaterih občinah niso delovali učinkovito (Postojna), povsod je primanjkovalo agregatov … Dejansko je bilo največ težav z odzivnostjo in pravočasnim ukrepanjem državnih institucij. Nasprotno pa so najbolje delovale civilne institucije, decentralizirani centri CZ in profesionalne ekipe elektrodistribucijskih podjetij. Povejmo preprosto. Brez gasilcev bi bila celotna reševalna operacija polom. Toda kje tiči skrivnost te nenavadne požrtvovalnosti in organiziranosti gasilske mreže? Gasilci so domala šolski primer razumevanja in spoštovanja institucij, od častitljive tradicije, kulture, organizacije, nadzora do dobrega vodenja in ukrepanja v sili. Vsaka vaška gasilska organizacija je s svojo institucionalno infrastrukturo, sistematičnim vodenjem in zavzetostjo lahko zgled vladnim in državnim organom. Imajo vse tisto, česar država nima, javni ugled, dobro vodstvo, skupne vrednote, vzajemno delovanje. Na drugi stran imamo šolski zgled ravnanja vojske, kjer bi zadostovala koordinirana akcija Uprave za zaščito in centralno vodstvo CZ, da intervenirajo, kjer je potrebno. Dobili pa smo abotno izgovarjanje odgovornih na sistem vpoklica in videli, kako je SV materialno in človeško bolj usposobljena za eksotične misije Nata kot za zaščitno delovanje doma. Toda prav to bi morala biti njena primarna varnostna naloga.

Neposredni stroški sedanje katastrofe (energetika, prometnice, železnice, gozdovi) bodo letos odnesli več kot odstotek BDP-ja, posredne in druge dolgoročne škode bo še najmanj dvakrat toliko. Slovenija vsako leto povprečno izgubi skoraj pol odstotka BDP-ja zaradi naravnih nesreč in vsaj toliko bi morali sistematično investirati vsaj deset let v preventivne programe zaščite pred naravnimi nesrečami, da bi za polovico znižali dolgoročne stroške velikih kalvarij. Ne glede na vire financiranja lahko trdimo, da bodo letošnjo fiskalno konsolidacijo države odnesle naravne nesreče. Krizni menedžment je vladna težava tudi pri sanaciji bank in oživljanju gospodarske rasti. Očitno domača »trojka« (Bratušek, Čufer, Jazbec) ne deluje dovolj usklajeno, udarno in modro, da bi državo približali »novi normali«. Manjka jim »gasilski zgled« kriznega menedžmenta, da bi uspešneje reševali nastale zadrege.

Morda bomo sedaj lažje razumeli, da se »nacionalni interes« začenja in končuje pri nacionalni varnosti in politično-ekonomski suverenosti države. Izredne razmere postajajo redne, obvladovanje kriznega menedžmenta pa običajen način vodenja države. Preveč je Kantorjev, ujetih v lastno zanko produkcije strahu in brezizhodnosti. Ta politična logika v takšni kataklizmi odpove. Zato sta žledolom in bančni polom dve plati iste medalje, ki Betajnovo umešča v dolino šentflorjansko.