Duhovni utrip

N'toko

21. 2. 2014  |  Mladina 8  |  Žive meje

Zadnjič sem v centru Ljubljane videl ministra za finance Uroša Čuferja. Ta na videz nepomemben podatek navajam zato, ker me je njegova fizična pojava povsem šokirala. Doslej sem bil namreč prepričan, da je minister Čufer samo hologram, ki ga po potrebi projicirajo na vladnih tiskovnih konferencah ... Kot Tupac na Coachelli. Predstavljal sem si, da je nastal v kaki pisarni evropske komisije ali IMF-a, kjer ga je ustvarila spletna aplikacija, nekakšen Virtual Finance Minister Generator. Če obstajajo že smartphone aplikacije, ki proizvedejo virtualno punco, s katero lahko hodiš na zmenke in se celo poročiš, zakaj ne bi imeli tudi virtualnih finančnih ministrov, ki režejo državne izdatke in privatizirajo? Drugače si nisem znal razložiti, kako je lahko minister tako na las podoben vsem drugim finančnikom perifernih držav, ki ne glede na situacijo soglasno zagovarjajo identične ekonomske ukrepe.

Nikoli nisem zares verjel, da so ekonomisti lahko pravi ljudje. Nekaj nenaravnega je na njih. O abstraktnih trgih namreč vedno govorijo, kot da gre za zelo občutljiva človeška bitja (»Trgi so vznemirjeni!«, »Kapital je plaha ptica!«), o človeških bitjih pa, kot da so abstraktni trgi (odpuščanje delavcev = »optimizacija proizvodne linije«, »fleksibilizacija delovne sile«, »ustvarjanje za 20 % vitkejšega podjetja«). Kako bi lahko človek, ki se je rodil na Zemlji in tukaj preživel nekaj desetletij v stiku z drugimi živimi bitji, zreduciral celotno svetovno dogajanje na serijo enačb, ki se morajo zlepa ali zgrda iziti? Vsak, ki je odraščal z brati in sestrami, se pretepal po šolskih hodnikih, se zaljubil, izgubil prijatelja ali pokopal starše, dobro ve, da so človeški odnosi vse prej kot racionalni, predvidljivi ali izmerljivi. In prav ti odnosi so tisti, ki sestavljajo skupnosti, države in trge. Da kdo ne bi videl povezave med temi različnimi ravnmi iste strukture, bi moral živeti popolnoma izoliran od soljudi in biti brez lastne vsebine. Kot hologram. Samo hologram lahko preplet medčloveških vezi, ki mu pravimo družba, razume kot matematično izčiščen sistem izmenjave. Samo hologram je sposoben zreducirati vse probleme nacionalne zadolženosti, korupcije in neučinkovitosti na državno lastništvo, ter misliti, da bo vse to izginilo z zamahom čarobne palice, ki se ji reče privatizacija.

Spet druga lastnost, zaradi katere sem bil v dvomih, da so finančni analitiki dejansko ljudje, je njihova fantastična nesposobnost učenja iz napak. Predstavljajte si, da bi znanstveniki, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, popolnoma spregledali globalno segrevanje. »Ups ... sori, nikoli nismo pomislili, da bi lahko prišlo do poplav.« Najbrž bi se vsak resno vprašal o njihovi metodologiji. A točno to so storili ekonomisti. Tisoče strokovnjakov, katerih edina naloga v življenju je spremljanje finančnih tokov, je popolnoma spregledalo največji finančni cunami v sodobni zgodovini. Bonitetne agencije so še minute pred njenim popolnim zlomom banki Lehman Brothers dajale najvišje ocene in nobenemu strokovnjaku se to ni zdelo sumljivo. Pred državnim bankrotom je stroka soglasno oznanjala, da je Islandija odlična država za naložbe. Pred katastrofo so vsi po vrsti hvalili grško gospodarstvo. Ekonomski strokovnjaki redno, skoraj vsako leto, popolnoma zgrešijo napoved razvoja dogodkov v eni državi, kljub temu da so ravnokar proučili identičen primer drugje. A kar je huje, vsaki izmed teh držav predpišejo identičen recept okrevanja, ki preverjeno ni deloval v nobeni državi pred njo. In to počnejo že desetletja! Noben človek ne bi po svoji volji tako trmasto ponavljal istih napak. Ekonomisti so potemtakem lahko le hologrami, nekakšne projekcije strateških interesov velesil in megakorporacij.

Ekonomija ne ustreza nobenemu merilu znanosti, ustreza pa čisto vsem merilom religije.

A kako naj si potem razložim Uroša Čuferja na ulici, človeka iz mesa in kosti, ki je pri belem dnevu šel mimo mene? Saj hologrami ne hodijo sami po mestu, kajne? Njegova fizična pojava zunaj parlamenta mi je porušila dosedanja prepričanja. Stvari sem se očitno lotil napačno; če ekonomisti niso privid, potem mora biti privid ekonomija sama!

Pomislite, katera znanost bi tako dogmatično citirala teorije svojih ustanoviteljev, ne glede na to, kolikokrat se v praksi izkažejo za napačne. Katera znanost vzdržuje avtoriteto tako, da ljudi svari pred božjo kaznijo, nekakšnim vesoljnim bankrotom? Ali pa tako, da ves čas opozarja na neplačane dolgove, na izvirni greh? Katera znanost nalaga pokoro, odrekanje in post? Prodaja odpustke? Pošilja svoje misijonarje v tretji svet? Katera znanost zanika najosnovnejša človeška čustva in potrebe? Ekonomija ne ustreza nobenemu merilu znanosti, ustreza pa čisto vsem merilom religije. Ta definicija bistveno bolje razloži nenaravno obnašanje ekonomistov, njenih duhovnikov, saj vendar ne podajajo strokovnih mnenj, pač pa izvajajo bogoslužje. Če ekonomisti zares obstajajo, potem gre lahko le za kult ljudi, zbranih okoli svetih spisov Adama Smitha, ki častijo »Nevidno Roko«.

Ko sem tisti večer po srečanju s Čuferjem prišel domov in prižgal poročila, sem se zavedal, da ne gledam Dnevnika, ampak Duhovni utrip. Prvič sem razumel, da vse te neskončne ekonomske analize niso poročila, ampak pridige; moralne debate, kakšne kreposti mora Slovenija razviti, da bo prejela Svetega duha (pozitivne ocene na trgih) in si zaslužila mesto v božjem kraljestvu (EU). Ekonomija se ne ukvarja s preprečevanjem kriz ali izboljšanjem gospodarstva, ukvarja se z evangelizacijo. Ker nismo pomislili, da bi ti finančni strokovnjaki v kravatah lahko bili v resnici le misijonarji, smo jim dali v roke moč, kakršne sicer nikoli ne zaupamo verskim ustanovam. A najbrž bi bilo celo bolje prepustiti oblast rimskokatoliškim misijonarjem kot pa ekonomistom finančnih institucij. Pedro Opeka vsaj pride v tvojo državo zgradit javne šole in bolnice, evropski komisar Olli Rehn pa pride, da jih ukaže prodati.