Krizni gordijski vozel
Kako prepeljati banke in države prek čeri pretirane zadolženosti?
Finančna slika države je turobna in negotova. Konec leta 2013 je zaradi bančne sanacije javni dolg presegel 70 odstotkov, javnofinančni primanjkljaj je dosegel skoraj 15 odstotkov, zadolžitve pa še naprej potekajo po tekočem traku. Politiki na vsakem koraku prisegajo na transparentnost, toda razmere še nikoli niso bile manj jasne kot sedaj. Toda nestabilnost bančnega sistema, povezana z zadolženostjo držav in podjetij v evroobmočju, ostaja hkrati tudi osrednje tveganje evropskih integracij. Kakšno je torej politično in finančno sprejemljiva sanacija bank, države in podjetij, kako razdolžiti evroobmočje?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Finančna slika države je turobna in negotova. Konec leta 2013 je zaradi bančne sanacije javni dolg presegel 70 odstotkov, javnofinančni primanjkljaj je dosegel skoraj 15 odstotkov, zadolžitve pa še naprej potekajo po tekočem traku. Politiki na vsakem koraku prisegajo na transparentnost, toda razmere še nikoli niso bile manj jasne kot sedaj. Toda nestabilnost bančnega sistema, povezana z zadolženostjo držav in podjetij v evroobmočju, ostaja hkrati tudi osrednje tveganje evropskih integracij. Kakšno je torej politično in finančno sprejemljiva sanacija bank, države in podjetij, kako razdolžiti evroobmočje?
Evroobmočje, ki je jedro problemov EU, že vrsto let teži pretirana zadolženost. Na eni strani gre za kopičenje javnega dolga, vladam pa ne uspeva, da bi dobile ustrezne vire. Klasična oblika zadolževanja prek ECB ne deluje, medbančni trg se je po letu 2008 v veliki meri sesul, zasebni »finančni trgi« pa so visoko dvignili ceno zadolževanja. Problem je dvojen. Države in podjetja so zadolženi pri bankah, banke pa so visoko izpostavljene zaradi tveganih kreditov. Za zdaj so se države in banke medsebojno reševale. Na eni strani so države pomagale bankam (dokapitalizacije), drugič so banke posojale državi (nakup obveznic). Ta dvojni primež je usoden. Banke so prevelike in preveč pomembne, da bi lahko propadle, hkrati so države in banke preveč prepletene, da bi lahko skupaj tvegale preveliko finančno nestabilnost in izgubo zaupanja. Niti banke niti države torej ne morejo preprosto v stečaj, rešitev dolžniške krize mora biti torej skupna.
Toda kako prepeljati banke in države prek čeri pretirane zadolženosti? Tukaj tičijo problemi. Najprej so pohiteli regulatorji in določila Basel III zahtevajo od bank več kakovostnega kapitala in dokapitalizacijo. Regulacija postaja strožja in zahteva odgovornost lastnikov. Bruselj je naredil korak dlje. Reševanje bank in državnih dolgov je treba povsem ločiti, odgovornost za banke pa razširiti še na lastnike obveznic, tudi varčevalce zunaj dogovorjene garancijske sheme (»bail in« mehanizem). Težava te logike je v spornih odpisih lastniških pravic, rušenju zaupanja v trg obveznic in ogrožanju varčevalcev. Tudi tretja usmeritev, bančna unija, prihaja kot nadomestek za težave s fiskalno in politično unijo. Njeni trije stebri, skupni nadzor (SSM), enoten sklad (ERS) in mehanizem za reševanje (SRM) zavoženih bank, ostajajo politični konstrukt, ki ekonomski položaj evra in politično odgovornost evropskih institucij samo še zapleta. Jan Tinbergen, prvi Nobelov nagrajenec za ekonomijo, je dokazoval, da vsaka ekonomska politika zahteva razmejitev nosilcev, instrumentov in ukrepov, sicer nastane zmešnjava. In to sedaj imamo.
Jasno je, da je sanacija bank samo druga stran reševanja dolžniške krize držav in podjetij. In vemo, da manj zadolžene države centra, z Nemčijo na čelu, zavračajo pomoč zadolženim državam in da si nihče ne želi nove bančne krize. Za nameček se dolžniška kriza držav dejansko poglablja, večina želenih fiskalnih rešitev pa ne deluje (uravnotežen proračun, strukturne reforme in privatizacija). Ves ta famozni arzenal »trojke« zahteva čas, slabo razume anticiklične politike in ne prinaša potrebnih virov. Še bolj neresne so ideje o restrukturiranju dolgov s centralnimi skladi. ESM naj bi tehtal 500 milijard, samo zadolžitev Grčije, Irske, Portugalske, Španije, Italije in Francije presega 4700 milijard. Bančni reševalni sklad naj bi meril čez leta 55 milijard, že danes potrebujejo evropske banke desetkrat več. Delni odpisi dolgov (kot Pariški klub) bi velike dolžnice vrnili na predkrizno raven (Grčija), druge pa potopili na raven večjih dolžnic (Nemčija). Torej je tudi to utopičen predlog. Ostaja torej samo še monetizacija dolgov prek ECB kot zadnjega posojilodajalca, kar so skušali doseči s programom OMT. Toda to je v nasprotju z Lizbonsko pogodbo, temu nasprotuje Nemčija in tudi zasebni finančni investitorji na finančnih trgih.
Niti banke niti države ne morejo preprosto v stečaj, rešitev dolžniške krize mora biti torej skupna.
Toda ECB v resnici ostaja edina institucija, ki lahko mobilizira potrebna sanacijska sredstva (4500 milijard), nima problemov s kapitalsko ustreznostjo in ima možnost za restrukturiranje dolga s pomočjo odkupa in monetarne sterilizacije. Projekt PADRE v zadnjem Ženevskem poročilu (CEPR) ponuja rešitev, ki je politično lahko sprejemljiva in finančno vzdržna. Gre za sekuralizacijo dolgov držav v okviru ECB in centralnobančnega »seigniorage«.
V Sloveniji bi torej morali igrati na dveh poljih. Najprej bi morali imeti jasnejša stališča, kaj naj bi bile evropske rešitve, hkrati bi morali biti bistveno bolj učinkoviti pri lastnih. Temeljne institucionalne usmeritve, ki jih je zasejala zadnja Janševa vlada (DUTB, SDH), so problematične, podobno velja za povsem zgrešeno razumevanje anticiklične (ekonomika povpraševanja) in razvojne ekonomske politike (rast, zaposlenost). Vlada se igra z doktrino šoka, hitrih in nepremišljenih sprememb, zato še vedno tičimo v recesiji brez pravega izhoda. Mučno uvajanje DUTB in SDH je predvsem povečalo centralizacijo odločanja, zvišalo politična tveganja in za zdaj v ničemer ni pospešilo okrevanja gospodarstva. Problem sta namreč prestrukturiranje podjetij in njihova finančna razdolžitev, večina tega pa je zunaj dosega DUTB in novega SDH. Zato so edine možne rešitve aktiviranje bank s pretvorbo terjatev v lastniške deleže, časovno reprogramiranje dolgov in garancijske kreditne sheme.
V Sloveniji vsak korak reševanja krize spremlja več negotovosti. V teh razmerah nihče ni kreativen in si ne upa prevzeti tveganj. Brez tega pa nobena tržna družba ne more preživeti, ne EU in tudi naša država ne. Celo Aleksander Veliki je najverjetneje sloviti vozel v Gordiju (334 pr. n. št.) »presekal« tako, da je izvlekel klin in ga razvozlal. Alenka Mala ima očitno drugačne antične predstave, zato krizni gordijski vozel še vedno ostaja skrivnost njene vlade.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.