Strahovanje

Janko Lorenci

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Kolumna

Človeka (Slovenca, Nemca, Sudanca, Argentinca …) je kar naprej strah. Nekaj k temu prispevajo geni, nekaj vzgoja, nekaj vsakovrstne, strah zbujajoče situacije. Otroke začnemo strašiti že v zibki, če ne drugače, s pravljicami. Ni čudno, da otrok strah posvoji, z njim živi, ga sam uporablja kot orodje prebijanja skozi življenje in tudi za vzgojo otrok – štafeta gre naprej.

Najbrž tudi zaradi lastnih strahov človeka pogosto mika, da bi strašil – strahoval druge. Po drugi strani pa je celo rad strašen. Na tej podlagi so nastale grozljivke, adrenalinski športi, najrazličnejše drame. V to strašenje gledalec, bralec, poslušalec vnaprej privoli. Tam, kjer strah ni predviden in sprejet kot del zabave, umetnosti, športa … pa človek nikakor noče, da ga strašijo.

Strah je seveda tudi del koristnega samoohranitvenega nagona – opozarja na nevarnosti. Na družbeni ravni pa pri strašenju najbrž ne moremo govoriti o nagonih; tu je strahovanje predvsem način za uveljavljanje ciljev, pogosteje slabih kot dobrih.

Družbeno strahovanje je različno intenzivno. Prostodušno surovi režimi sekajo glave, včasih tudi javno, bolj zviti ali potuhnjeni pa se zlasti v krizah radi gredo katastrofizem. Ta pogosto temelji na realnih nevarnostih, vendar se z njimi pretirava in manipulira, ker je ustrahovane ljudi pač laže držati na kratko. Katastrofizem je škodljiv tudi zato, ker pričakovanja po malem oblikujejo prihodnost; bolj ko verjamemo v katastrofe, prej se bodo zgodile.

Vsako napovedovanje slabih stvari seveda še ni katastrofizem, lahko je tudi dobronamerno, koristno svarjenje pred nevarnostmi. Težava je v tem, da je med enim in drugim včasih težko ločiti. Poznamo tudi katastrofalno normalnost, po nekem opisu stanje, ko je strah utemeljen, nevarnosti resne, človek pa se nanje sčasoma navadi in jih sprejme kot samoumevne in s tem po svoje nenevarne. Natančneje: nanje neha misliti.

Taka katastrofalna normalnost bi lahko bila smrt ali pa segrevanje ozračja zaradi človekovega početja. Med njima je seveda bistvena razlika: smrt je neizbežna, segrevanje ne. To velja tudi za neoliberalizem, prav tako nekakšno katastrofalno normalnost današnjega sveta. Z njim drsimo v družbene in ekološke katastrofe, a se mu še naprej prepuščamo. V ozadju te inertnosti je tudi strašenje (navsezadnje z vojsko in policijo, če bi se kdo spomnil na revolucijo) in hkrati prepričevanje, da boljše ureditve od sedanje ni, da jo lahko zamenja samo socializem ali celo komunizem, brrr. To strašenje in pranje možganov spremlja božanje s potrošništvom. Iz tega nastane nekakšen strah pred strahom, ki se boji priznati lastni strah, kajti potem bi si moral priznati še morebitno jezo in nekaj storiti ali vsaj kaj ziniti. Temu lahko približno rečemo tudi oportunizem. To je huda karakterna bolezen in morda najslabša lastnost Slovencev.

Najvplivnejši strašilec in strahovalec je politika s svojim prikritim sovladarjem kapitalom. Politika ima rada skrajnosti – ali straši ali obljublja nebesa na zemlji, grozi ali laska. Pri nas je največji posamični strahovalec Janša (največji laskač pa Pahor). To se mu je dolgo obrestovalo, naposled pa se obrnilo proti njemu: očitno tudi v prestrašeni Sloveniji ne moreš trajno živeti od strahu. Pri našem mojstru strahovanja je zanimivo, da vešče manipulira s strahom, a je, če se osebi lahko reče predmet, predmet strahovanja tudi sam: levica ga uporablja kot strašilo.

Straši tudi sedanja oblast – s krizo in trojko. Strah pred trojko je sicer upravičen, toda oblast ta strah in zmedo zaradi krize grdo zlorablja, da laže predeluje družbo, in to na slabše.

Mojstri strašenja smo tudi novinarji. Če pustimo ob strani, da so nekateri mediji del sistemskega strašenja plebsa in tako utrjujejo status quo, ki bi ga morala kakovosten tisk in rtv razbijati, so tu za strašenje še specifični razlogi. Novinarji hočemo napraviti močan vtis in ena lažjih metod za to je, da bralca, gledalca, poslušalca prestrašiš, denimo napoveš slabe reči, ki jih ta hip še ni mogoče preveriti. Tu je tudi prepričanje, da katastrofizem in njegovi približki dvigujejo naklado. Vsaj za resne medije je to dolgoročno pogubna igra, saj konzumenti sčasoma uvidijo, da imajo od strašenja predvsem slabo voljo in nepotreben strah. Podobno delujeta bratranca katastrofizma – kritikastrstvo in olepševanje, oba zanikanje treznega prikazovanja realnosti. Res pa je veliko stvari takih, da jih je mogoče razlagati in dojemati črno ali belo, tudi glede na to, ali v družbi prevladuje pesimizem ali optimizem.

Strahovanje ima svoje meje – strah premagajo druga čustva, jeza, gnus, želja po spremembah. Tudi Slovenija se giblje nekje na tem fluidnem mejnem območju. Razpoloženje se še naprej vztrajno spreminja; ljudstvo ve, da se mu bo tudi v prihodnosti godilo slabo, v glavah večine pa se je razjasnilo, da sta vsa politika in sistem nagnita in potrebna korenitih sprememb. Nezaupanje do vsega je globoko, manj se verjame tudi odkritemu in prikritemu strašenju.

In zanimivo; prvič v samostojni Sloveniji se strah polagoma seli tudi v sfero politike in njenih kompanjonov – strah, da je ljudstvo ne bo izvolilo, da se bo odločilo za alternativo ali se celo znova dvignilo na ulicah in jo tako ali drugače kaznovalo. To je zdrav strah. Če bo dovolj velik in če bo dovolj močna tudi jeza, bodo prišle še spremembe. Da se bo to zgodilo, pa mora večina dokončno opustiti nekatere strahove, v glavnem odvečne. Tudi strah pred strahom.