Z Marxom v EU

Vlado Miheljak

7. 3. 2014  |  Mladina 10  |  Dva leva

V Grčiji je bil javni dolg pred prihodom trojke 148 odstotkov njenega bruto domačega produkta (BDP), po dobrih treh letih uvajanja zapovedanih ukrepov se je ta povzpel na 176 odstotkov. V Grčiji je bila brezposelnost pred prihodom trojke dvanajstodstotna, po dobrih treh letih uvajanja zapovedanih ukrepov se je povečala na 27 odstotkov. Brez dela pa je danes kar neverjetnih in povsem nevzdržnih 58 odstotkov mladih. Danes ima v Grčiji delo najmanj ljudi v zadnjih triintridesetih letih in celo manj kot v Združenih državah Amerike v času velike depresije! ...
— Pomoč evropske trojke je zelo nazorna in konkretna (Delo Polet, 27. 2. 2014)

Evropska komisija Sloveniji priznava napredek, a terja privatizacijo.
— Naslov novice dneva (MMC TVS, 5. 3. 2014)

Zavračam članstvo v vsakem klubu, ki bi me želel za člana.
— Evroskeptik Groucho Marx

Ja, Groucho Marx je pristen evroskeptik še iz časov, ko ni bilo ne duha ne sluha o Evropski uniji. Ve, da je treba biti bolj skeptičen in nezaupljiv do tistih, ki ti nudijo pomoč, kot do tistih, ki so brezčutni za tvoje probleme. Kajti pomoč je dražja kot pomanjkanje. Če parafraziramo krilatico modrega Groucha Marxa o advokatih, bi lahko rekli, da »… če imaš težave, povabi v deželo evropsko trojko. Potem boš sicer imel še več težav, a imel boš vsaj trojko, ki jih bo reševala«.

In res, resnične jadi in težave so se za evropske grde račke zares začele šele po prihodu trojk v njihove dežele. Nič niso rešili, so pa vse razprodali, množično odpuščali in nasploh pavperizirali državljane in državljanke dežel, kjer so se pojavili. Pri nas k sreči (še) nimamo evropske trojke, imamo pa zato domačo trojko, kot je ne prav spretno, a odkrito priznala in grozila premierka. In to bogme čutimo. Vsak dan bolj. No, če prav razumem objavljene podobe iz photo sessiona z Delovim fotografom, premierka preveč gleda, sicer solidno, dansko nadaljevanko Borgen. In se ponesrečeno identificira z naslovnim likom fiktivne zgodbe. Lahko pa je ta bizarna ideja zrasla v glavi kakšnega spindoktorja. Če je tako, bi bilo lepo izvedeti, kdo je ta genij, ki iz nevednosti (ali subverzivnosti?) razkriva premierkino nizko samozavest in identitetne težave.

Vsekakor pa bo letos Evropska unija, ne glede na to, da po vsej priliki zloglasne evropske trojke ne bo, v naslednjih dneh in tednih v središču pozornosti. Letošnje evropske volitve bodo zagotovo pritegnile več pozornosti, kot so je volitve leta 2004 in 2009. Kljub temu da je ob vstopu v EU vladala vsesplošna evforija, z nerealnimi, romantičnimi pričakovanji, je bila volilna udeležba 2004 le 28,35 %. In pet let kasneje do odstotka enaka. Sedaj nam Evropska unija kaže zobe in svojo neprijazno podobo. Bo udeležba zato še nižja? Težko je napovedati, a zna se zgoditi, da bo celo višja. Ne zaradi Evrope ampak zaradi pregretih domačih medstrankarskih razmer/ij.

Če sta bili pred petimi in devetimi leti izbiranje kandidatov in strateško povezovanje del strankarske rutine, ki ni pritegnila pozornosti volivcev, bo tokrat drugače. Namreč, tako v bloku (politične) levice kot desnice so evropske volitve postale poligon krvavih bojev. Ne bojev med dvema taboroma tradicionalnega razcepa, ampak boja znotraj obeh taborov. Oziroma, če računamo še na nove igralce, ki po ustanovitvi (za zdaj) dveh strank že trkajo na vrata evropskega parlamenta, ugotovitev velja tudi zanje.

Za evropske volitve lahko rečemo podobno kot tudi za lokalne, da so svojevrsten test političnega razpoloženja. Trendi se na državnozborskih volitvah ne potrdijo v celoti, lahko pa evropske volitve nakažejo, v kakšni kondiciji je kakšna stranka. Tokrat gre bolj za preverjanje in redefiniranje, kdo je nosilec posamezne politične grupacije. To pa je lahko pomembno. Si predstavljate, da bi SDS, ki a priori gospodari na desnici, dobila na evropskih volitvah manj poslancev kot združena lista NSi in SLS? Ali da bi dobila v aktualnem državnem zboru minorno prisotna SD več kot najmočnejša stranka te legislature? Se pravi PS. Oboje bi lahko močno vplivalo na preference.

Še bolj zapletena pa je slika med novi strankami. Zaradi narcisizma (pre)majhnih razlik se že obkladajo z očitki, kdo je in kdo ni pravi levičar. Pogled na najbolj meščansko dvorano v Sloveniji, torej kar najbolj naravno okolje žlahtnega salonskega komunizma, kjer je na ustanovitvenem kongresu Združene levice sedelo v prvih vrstah tudi nekaj prepoznavnih obrazov, ki so bili v življenju že vse mogoče, po novem pa so navdušeni levičarji, vzbuja mešane občutke. Vsekakor pa sektaštvo ni racionalno predvsem iz perspektive volilnih možnosti na volitvah. Ljudje (prosto po Downsu) izbirajo racionalno. Racionalno, ne z vidika vsebine, ampak glede na »varno« naložbo svojega glasu. Resda za evropske volitve to drži nekoliko manj, a za vstop v Evropski parlament bo potrebnih (takole prek palca) med 8 in 9 odstotkov glasov udeleženih volivcev. Kar je za nove igralce veliko. Zelo veliko. Če ne bo kazalo, da imajo nove razdrobljene stranke malo možnosti, da presežejo ta prag, jih potencialni volivci ne bodo volili. Ne enih ne drugih. In lahko se zgodi, da bodo na koncu, po volitvah vendarle združeni – v porazu.

Sicer pa je gost Alexis Cipras, vodja grške Sirize, slavnostni zbor lepo nagovoril: »Levica je tukaj, da združuje ljudi in ne ločuje. Tega pa ne more storiti, če se ne združi sama. In to smo storili v Grčiji. Ugotovili smo, da če se združimo, se sile ne seštejejo, ampak pomnožijo. In verjamem, da se bo to zgodilo tudi v Sloveniji.« Za izrečeno je prejel gromki aplavz razkošnega unionskega avditorija. Ne vem pa, ali so ploskači ob tem tudi kaj razmišljali.