Komaj pozitivno

dr. Bogomir Kovač

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Leto dni nove vlade Alenke Bratušek ne prinaša nobenih posebnih olajšanj. Še vedno je največji dosežek te vlade, da je vsaj formalno presekala s političnoekonomskimi zablodami Janševe administracije. Toda hkrati je njena največja slabost, da je vsebinsko to storila površno in nesistematično. Nova vlada podaljšuje usodno politično krizo države z drugačnimi sredstvi, hkrati pa za morebitni ekonomski zasuk nima trdnih temeljev. Nekoordiniranost ekonomskih politik, institucionalna nestabilnost in povsem zmedena kadrovska politika so tri osrednje napake te vladne ekipe.

Navidezno so se obletnica vlade in pozitivna poročila o ekonomskem zasuku sijajno ujemala, kot v dobrih učbenikih o političnoekonomskih ciklih. Zadnje četrtletje 2013 je ponudilo in napovedalo pomemben zasuk. Bratuškova je nenadoma dobila pomembno statistično oporo, ko je naštevala enoletne zasluge svoje vlade, od rebalansa proračuna, zamejitve znamenitega Zujfa do pospešenega črpanja evropskih sredstev. Vlada je pri tem opravila morda najpomembnejši makroekonomski zasuk. Fiskalno konsolidacijo je reševala bolj uravnoteženo, tako na prihodkovni (višji DDV) kot tudi odhodkovni strani (manjše krčenje izdatkov). Janševa vlada je namreč povsem spregledala negativni učinek fiskalne multiplikacije, kjer vsako znižanje izdatkov v kriznih razmerah, dragega zadolževanja in izsiljenih prilagoditev povzroči dramatičen padec BDP-ja in sproži začaran krog novega stiskanja javne potrošnje. Toda nova usmeritev je imela tudi nevarne pasti. Vlada tega zasuka ni podkrepila s sistematičnim pristopom k novi proračunski politiki (srednjeročno proračunsko programiranje, dolgoročna ciljna določitev deleža izdatkov v BDP-ju), še manj je napovedala celovito davčno reformo. Nasprotno, zastavek nepremičninskega davka je ekonomska improvizacija in njen prihodnji politični pokop.

Vlada je po institucionalni plati pospravila pod streho vso Šušteršičevo dediščino, skupaj s pravnimi in ekonomskimi nesmisli. Potrdila je vse, od fiskalnega pravila do začetka delovanja DUTB in zmede glede SDH. S tem je hkrati ustregla vsem izhodiščnim zahtevam EK, ki je aprila 2013 dramatično napovedala vrsto čezmernih makroekonomskih neravnotežij in Slovenijo pribila na evropski pranger problematičnih članic evroskupine. EK je lani delovala sila protislovno. Sredi leta je ustavila načrtovano sanacijo bančnega sistema in delovanje DUTB, vmes delila opomine in spodbudne jesenske ocene, letos pa spet končuje s slabšimi napovedmi od vladnega UMAR-ja in z novimi opozorili.

EU je lani pokazala izrazito politično motivirane presoje. Morda so po Cipru lovili novo tarčo ali pa nas sankcionirali zaradi ruske plinifikacije. Če je torej vlada lani obranila državo pred evropsko »trojko« in vrnila njen položaj na »finančnih trgih«, kar rada ponavlja Bratuškova, potem je to storila na precej protisloven način. Na eni strani je dejansko potrjevala nekatere sporne rešit-

ve Janševe vlade, hkrati je nekritično povzemala nekatera sporna določila EK. Zagotovo je bil za državo najbolj sporen in škodljiv način razlastitve delničarjev in imetnikov podrejenih finančnih instrumentov pri sanaciji bank. To neumnost je nekritično in povsem brez odpora na precej poniglav način izpeljala skupaj z BS.

Očitno sta za vlado najbolj problematična prav stabilnost institucij in kadrov-

ski vrtiljak. Oboje je ključno za dobro vodenje protikriznega menedžmenta. Stabilnost institucij omogoča gospodarsko rast, spodbuja tuje in domače investicije, celo za toliko želeno privatizacijo in kredibilnost na »finančnih trgih«. Poglejmo tri razvpite primere. Nova vlada je odpovedala pri razvoju DUTB, reformirani SDH je še vedno pravni torzo, za razpadli fiskalni svet niti ne ve, da ga formalno še ni razpustila. Zdi se, da je v Sloveniji večji problem politična kot ekonomska kriza. Vlade in ministri nimajo dovolj vodstvenih sposobnosti in znanja, administracija je zbirokratizirana in pogosto nekompetentna, ni potrebne koordinacije politik in jasnega projektnega vodenja. Slovenija je bila tranzicijski zgled v obdobju stabilnih vlad (1990–2002), začela pa je kopičiti težave v času relativno nestabilnih vlad (2002–2014). Nestabilnost ne pomeni zgolj težave s koalicijami (Pahorjeva vlada) ali kadrovanjem (Bratuškova), temveč tudi z ideologizacijo ekonomskih politik in nepremišljenimi sistemskimi prevrati (Janševa mandata).

Morda je največja napaka nekakšne slovenske trojke (Bratuškova, Čufer, Jazbec), da delujejo nekoordinirano in da je podlegla politični demagogiji. Včeraj »nacionalni interes«, danes »davkoplačevalski denar«, osrednja pozornost je namenjena razkrivanju »gospodarskega kriminala« in iskanju »krivcev« za polom bank, podjetij in države, manj je konkretnih rešitev in resnične želje po spremembah. V tej psihozi vsesplošnega boja proti korupciji vsi predvsem čakajo na odločitve drugih, najvarneje je narediti nič. In zato se je ustavil razvoj bank in podjetij, občin in države.

Za vlado je sedaj splošna panaceja privatizacija, kot za komuniste nekdaj nacionalizacija. DUTB in novi SDH postajajo s tega vidika privatizacijske agencije, ne pa morebitna orodja za prestrukturiranje prezadolženega gospodarstva. Vlada bi lahko politično razbremenila državo z verodostojno komisijo, ki bi preučila vzroke in krivce krize (ZDA, Islandija). Prav tako je nerazumljivo, da še vedno nima dobrih razvojnih projektov, kot je na primer energetska sanacija stavb.

Pod črto je enoletna ekonomska ocena vlade komaj pozitivna. Njen ugled je nizek, politično bo obstala do volitev 2015, ker to ustreza vsem, koaliciji, opoziciji, parlamentarcem in tudi tujini. Toda to ni rešitev za državo. Izhod iz krize za zdaj bolj usmerjajo zakoni tržnega darvinizma in novi kapitalski špekulanti. Za čudežni preobrat bomo morali preseči oboje.