Za več prihodnosti

Bernard Nežmah

4. 4. 2014  |  Mladina 14  |  Pamflet

Vlada je z izdajo novih obveznic prišla do skoraj 30 milijard dolga. Vest, ki bi morala sprožiti serijo premislekov in refleksij o prihodnosti Slovenije. Kaj to pomeni za prihodnost? Legendarni francoski agronom Rene Dumont je proučeval zadolženost afriških držav, ki jih je posledično vrgla v revščino. Njegovo izhodišče je bilo vprašanje: za kaj so se zadolževale? Uvoz avtomobilov, hrane, industrijskih predmetov, frenetična gradnja mestnih metropol, rezultat pa propad podeželja.

Vlade so si kupovale priljubljenost z začasnim dvigom standarda, danes pa so prisiljene, da celotna področja najbolj rodovitne zemlje dajejo v najem ali pa prodajajo kitajskim in drugim korporacijam, ki v Afriki na plantažah celotno letino ob varstvu oboroženih enot požanjejo in odpeljejo. Novi kolonializem producira bedo in revščino množic.

Slovenija resda ni Afrika, a medijsko ostaja brez globokih premislekov o prihodnosti. Edini credo je avtomatično upanje, da več ko se bomo zadolževali, večja možnost je, da v deželi zavlada prosperiteta.

Toda ta odsotnost razuma prihaja tudi iz vrha vlade. Dan pred usodno sejo Ustavnega sodišča je premierka Alenka Bratušek izjavila, da nepremičninski davek niso mogli bolj preudarno spisati, ker da niso imeli časa, ker da se je Janševa vlada na vse kriplje držala oblasti. Ergo, krivi so njeni politični tekmeci, ki so uspeli formirati prejšnjo vlado.

Na dan D, ko je padel njen davek, pa je obrnila ploščo: kriva je prva Janševa vlada, ki je leta 2006 sprejela zakon o vrednotenju nepremičnin. – Popolni nesmisel, pač istega reda, kot če bi Titov režim za zloglasno taborišča, ki jih je sam postavil, krivil kartografe in pomorce, ki so pred stoletji na zemljevid vrisali otoček, ki so mu dali ime Goli otok!????

A bolj kot retorika zvračanja na druge je usodna aroganca vlade. Od najvišje oblasti pač pričakujemo, da gleda vnaprej, da načrtuje normalno delovanje države celo v izrednih razmerah, skratka, da zna predvidevati. Da bi torej predvidela možnost padca nepremičninskega davka in imela v predalu že pripravljeno novo rešitev. Vlada, ki ne preigrava alternativ, je primer nedelovanja vlade.

Nevralgično vprašanje je zdaj izbor datuma referenduma o arhivih. V dilemi: ali bi ga izvedli na dan evropskih volitev, se je vladajoča koalicija odločila za - ne. Njen argument je kajpak pragmatičen: večja verjetnost, da referendum ne uspe, je posebni datum. Toda za to je cena 2 milijona evrov. V času vsesplošne luknje v proračunu je to samovoljna poteza, ki preprosto pomeni, da je oblastnikom pomembnejša prestižna zmaga arhivskega zakona kot sprejeti nekaj večje tveganje, da na referendumu njen zakon pogori. Prvi zakon njenega delovanja je torej premagati opozicijske tekmece. Daleč od modrosti, ki si privošči kdaj tudi kakšen poraz.

Popolni fiasco je sicer KPK. Njen podvrhovnik Rok Praprotnik se je v zadnjem obdobju dela na protikorupcijski komisiji izločil iz obravnavanja rabot v NLB, kar naj bi bil dokaz o njegovi visoki profesionalni drži. Ker je računal na novo službo v veliki banki, je torej opustil delo vestnega preiskovalca!?? Preprosto, kariero v KPK je uporabil za svojo poslovno promocijo v bančni korporaciji.

Tudi njegov predsednik Goran Klemenčič je v poslovilnem intervjuju »Večeru« izstrelil nekaj novih puščic zoper poslance SDS in PS. Kar je salto mortale od njegovega nastopa, v katerem je napovedal, da ne bodo delovali z izdajanjem moralnih sodb, ampak z zavezujočimi sklepi. Sedaj pa se pritožuje, da so člani SDS religiozni fanatiki, ki branijo svojega prvaka, medtem ko »pozitivci« branijo svojega liderja zaradi lobističnih interesov. Mož, ki naj bi gradil na faktih, jemlje svojim nasprotnikom sposobnost racionalne argumentacije. Kdor mi absolutno ne verjame, je religiozni fanatik in lobistični izprijenec!

Popolnoma zgrešen okvir delovanja proti korupciji. Namesto postopkov, ki pripeljejo v eventuelno pravno razkritje rabot, izhaja iz sebe kot poslednjega razsodnika. Pri čemer je najbolj šokantno, da mož napoveduje izdajo knjige, v kateri bo razkril skrite podrobnosti okoli KPK. Nezamisljivo – tako kot če predsednik Ustavnega sodišča ne bi svojega dela udejanil v odločbah, ampak bi po koncu mandata popisal zakulisja sojenja. Skratka, Klemenčič za seboj ne pusti sklepov, ki bi ostali trdno in konsistentno zapisani v zgodovini, ampak knjižno uspešnico o neuspehu svojega mandata. Za katerega so seveda krivi drugi, ki jih med svojim mandatom ni uspel prevzgojiti.

Kakšna pa je usoda profesionalnih novinarskih piscev? »Delo« je odslovilo kolumnista Marka Crnkoviča, beremo, da se je v »Sobotni prilogi« izpel. Načelno je odpiranje prostora drugim simpatična poteza. A v tem primeru nismo zasledili podatkov o lestvici izpetih piscev, kaj šele o kriteriju, kaj je to izpetost. Torej povsem samovoljna poteza vrhovne urednice.

Pred leti so isti akterji hoteli spremeniti novinarski in vsebinski del revije »Mag«. In dobili smo enega redkih ustvarjalnih primerov, ko se je uprla celotna ekipa novinarjev in urednikov, ki pa ni sprejela statusa žrtve, ampak je tvorno preskočila v novo revijo »Reporter«. Tokrat podobno Crnkovič odhaja za kolumnista na »Požareport«. Kar je s stališča širine idej blagodejno, obenem pa nakazuje novi trend žurnalizma, ki prehaja okvir zacementiranega okvirja dnevnih medijev. Propulzivna spletna stran poskuša napraviti korak naprej. Ob nedoumljivi logiki osrednjih medijev ponuja prostor avtorskemu kolumnistu. Kjer je na bralcih, da presodijo, kakšno vrednost ima novinarsko pisanje.

Morda pač prihaja čas, ko ne bo več samoumevno, da so etablirani mediji večni, karkoli že počnejo.