Čudež na Japonskem

N'toko

4. 4. 2014  |  Mladina 14  |  Žive meje

Lani so bili pogledi poznavalcev glasbene industrije obrnjeni proti Daljnemu vzhodu. Menda se je tam zgodil čudež. Medtem ko prodaja glasbe že leta upada in padcu še ni in ni videti konca, so na Japonskem zabeležili rast. Zrasla ni le prodaja mp3-jev, ampak celo že skoraj izumrlih cedejev. Založniki so si po dolgih letih krize prvič upali na glas izreči, da je na vidiku rešitev. Tako hitre rasti seveda niso znali utemeljiti z nobenim kazalcem s terena, a številke nikoli ne lažejo. Kadar jih analitiki ne znajo razložiti, pojav pač označijo za »čudež«. Vsi, ki smo na tem terenu živeli in delali, pa smo vedeli, da ne gre za čudežno rast, ampak za eno najnižjih točk japonske popularne kulture.

Se spomnite filma Lutke režiserja Takešija Kitana? Med drugim pripoveduje zgodbo o fantu, ki se nesmrtno zaljubi v mlado pop zvezdnico, t. i. idol girl. Nesrečni samotar z dna družbene lestvice živi v mali sobi, polepljeni z njenimi posterji, in tako polni zbirateljskih artiklov, da je komaj še prostora zanj. Zvesto hodi na srečanja fenov in ji podarja rože, njene prijazne besede pa mu le še bolj mešajo glavo. Ko se njegova nesojena izbranka umakne iz javnosti zaradi nesreče, v kateri izgubi eno oko, si v trenutku histerične žalosti tudi sam poreže oči in si vzame vid.

Kitanov slepi blaznež pa ni le plod umetnikove domišljije, pač pa kritičen pogled na odnose, ki vladajo med japonsko idol industrijo in njenimi asocialnimi odjemalci, t. i. otakuji. Otakuji so se kot prepoznavna skupina pojavili v 80. letih, ko so se številni mladi Japonci odločili za socialno izolacijo kot pobeg pred strašnimi družbenimi pritiski bubble obdobja. Umaknili so se v domeno animejev in mang ter ustvarili lasten svet, znotraj katerega so potrebe po ljubezni in spolnosti zapolnile animirane zvezdnice: od zunanjega sveta nepokvarjene, nesebične in nedolžne idolke. Nova subkultura seveda ni dolgo ostala pod zemljo. Idol industrija, ki že od 70. iz navadnih najstnic ustvarja ultrakičaste pop ikone, je v otakujih prepoznala novo občinstvo, in svoje zvezdnice prilagodila temu zavrtemu, ženskega dotika nevajenemu občinstvu. Nastalo je nenavadno platonsko razmerje med geeki, ki zvesto kupujejo vse ponujene proizvode, in dekleti, ki se v zameno zavežejo večnemu igranju predmeta njihovih fantazij.

Tukaj v našo zgodbo vstopi Jasuši Akimoto. Producent in avtor z dobrimi zvezami med japonskimi pomembneži je odkril recept, s katerim je idol industrijo naredil za najbolj donosen glasbeni posel desetletja. Njegov projekt AKB48 je girl-band, sestavljen iz 48 članic, ki vsak dan izmenično nastopajo v teatru sredi otakujevskega zbirališča Akihabare, se srečujejo s feni in oglašujejo proizvode. Predstavljajte si, koliko bi menedžerji Spice Girls zaslužili, če bi dekleta na vrhuncu popularnosti lahko desetkrat pomnožili in jih pošiljali na nastope vsak dan na več mest hkrati. Potem pa si predstavljajte, da bi to ekipo lahko klonirali v neskončnost. Korporacija AKB48 ima namreč svoje podružnice po vsej državi, na Kitajskem in v Indoneziji.

A pravi denar začne kapljati šele, ko Akimoto vpelje koncept resničnostnega šova.

Predstavljajte si, da spajsice ne bi imele zagotovljenega mesta v skupini, ampak bi se morale vsak dan znova pomeriti v tekmovanju za svoj položaj. Predstavljajte si, da se za njihovo mesto bori tisoče najstnic po vsej državi in da je glasovanje za najbolj popularno članico skoraj bolje medijsko pokrito kot predsedniške volitve. In predstavljajte si, da so volilni listki plačljivi. Vsak fen lahko namreč za svojo najljubšo članico (po navadi tisto, s katero se srečuje prek t. i. handshake sessionov v slogu Kitanovega otakuja iz Lutk) glasuje tako, da kupi cede. Več ko jih kupiš, več imaš glasov. Tako so nekateri otakuji kupovali na stotine, včasih pa tudi na tisoče istih cedejev, da bi pomagali svoji izbranki zmagati in ji s tem dokazali svojo ljubezen. Predstavljajte si, da vam ni treba izvoljenim članicam nič plačati, ker je vstop v elitno skupino že sam po sebi privilegij. Nekatere »delavke« se pridružijo firmi že pri desetih letih, vse pa se pogodbeno odpovedo romantičnim zvezam (spomnimo se, predmet otakujevskih fantazij mora ostati nedolžen). Ena izmed kršiteljic tega dogovora si je morala v znak obžalovanja celo javno obriti glavo. Vse to združite z mafijskim nasiljem podprto medijsko dominanco (AKB48 je na naslovnici vsake revije, ki noče, da bi se ji »kaj slabega zgodilo«), pa imate ekonomski čudež!

Gospod Akimoto je dobro razumel obup in izoliranost Kitanovega otakuja. Pravilno je sklepal, da bodo psihično nestabilni ljudje z družbenega roba dali zadnji jen svojega premoženja za še tako umeten občutek sprejetosti, dokazovanja željne najstnice pa bodo za pet minut slave ubogale vse ukaze. Svoj imperij je zgradil na brezsramni intenci, da bo monetiziral vsako družbeno anomalijo, ki jo Japonska premore. Da bo iz osamljenosti, odtujenosti, hrepenenja in samomorilnosti iztisnil vse, kar se iztisniti da. Rezultat je seveda odličen. AKB48 in njene podružnice so leta 2013 zasedle sedem od prvih desetih mest po prodaji singlov.

S tem pa nam je gospod Akimoto nevede uprizoril najbolj nazorno satiro današnjih ekonomskih praks. Če analiziramo vse države, ki so v zadnjih 30 letih doživele »čudežna okrevanja«, ugotovimo, da se je vsem po vrsti zgodila politika AKB48. Ko se sprehodimo po njihovih wikipedijah, vidimo le zgodbe o uspehu, sprehod po njihovih ulicah pa nam pokaže povsem drugačno sliko. Srečamo se s psihološkimi in socialnimi stiskami odrinjene generacije, ki jih elite raje monetizirajo, kot pa rešujejo. Čudeži se namreč vedno dogajajo le številkam, nikoli ljudem. Kako dopovedati ekonomistom, da rast, dosežena na račun socialnega in kulturnega obubožanja, pač ni rast? Da izkoriščanje delavcev in poneumljanje potrošnikov nista ustvarjanje vrednosti. In da takšni čudežni rasti vedno sledi boleča streznitev. Žal smo vsi pristali na njihov diskurz in spregledali bistveno stvar: kadarkoli se nam svet predstavlja skozi številke, človeška življenja postanejo blago.