Večni večni Jud

Vlado Miheljak

11. 4. 2014  |  Mladina 15  |  Dva leva

Virant in Erjavec trdita, da nikoli več ne bosta šla v koalicijo z vami. Kako boste sestavili naslednjo vlado, če zmagate?
Oba omenjena politika si delata nepotrebne skrbi. Nobenega takega vabila ne bo. Bolje sto let v opoziciji kot eno leto v vladi z ljudmi, ki ne držijo besede. Nikoli več ne bomo žitnic polnili skupaj z glodavci, ki sproti uničujejo pridelek. Sicer pa je stanje v Sloveniji že prešlo fazo, ko bi koalicije, kot smo jih poznali doslej, lahko karkoli resnega naredile. Nujna je sprememba volilnega sistema in do nje bo prišlo razmeroma kmalu po koncu tega mandata.
— Virant in Erjavec kot parazitska politika v filmu v Janševi glavi

Kjer se pojavijo podgane, prinašajo v deželo uničenje človekovih dobrin in živil. Na ta način širijo bolezni, kugo, gobavost, tifus, kolero, grižo itd. So goljufive, strahopetne in okrutne in nastopajo najpogosteje v velikih tropih. Med živalmi predstavljajo element zahrbtnega podtalnega uničevanja … nič drugače kot Judje med ljudmi.
— Judje kot parazitsko ljudstvo v Hipplerjevem filmu Der Ewige Jude

29. novembra 1940 je bila v Berlinu v monumentalnem kinogledališču Ufa-Palast z več kot 2000 sedeži, ki ga je v prvotni podobi izrisal isti arhitekt kot sloviti berlinski hotel Adlon, premiera dolgo napovedovanega in pričakovanega filma Fritza Hipplerja Der Ewige Jude. Večni Jud. Kraj premiere je napovedoval enkratni dogodek. Namreč, v Ufa-Palastu so se zvrstile premiere najboljših nemških nemih in zvočnih filmov od začetka dvajsetega stoletja do uničenja palače ob zavezniškem bombardiranju leta 1943.

Med drugimi Wegenerjev Golem, Lubitscheva Divja mačka s kultno Polo Negri, Nibelungi in Ženska na Luni Fritza Langa, pa kajpak vsi veliki nemški zvočni filmi tistega časa. Leta 1935 tudi Triumf volje Leni Riefenstahl, ki je z visoko estetizirano propagandno noto postavila spomenik nacionalsocializmu in ki je požel nepresegljiv uspeh med nemškim občinstvom tistega časa. Kljub visokim pričakovanjem – samo v Berlinu so ga začeli vrteti hkrati v 66 kinodvoranah – in kljub organiziranim ogledom pa je film Der Ewige Jude doživel svojevrsten neuspeh. Ob vsej siloviti propagandi in antisemitskem vzdušju, ki je takrat vladalo, ljudem ni bil všeč. Ljudje so globoko v sebi vedeli, da Judje niso zares taki, kot jih je portretiral Hipplerjev film. Film je bil kolaž različnih materialov in je bil zlepljen s skupno noto predsodkov in stereotipov do Judov. Jud je umazan. Jud je mešetar. Jud je bankir. Jud je nestanoviten. Judovo bolno telo je nosilec bolnega duha. Jud se zanima za vse, kar je bolno … Zato je Judova umetniška produkcija preslikava njegovega defekt-

nega telesa in duha. Entartete Kunst, kajpak. Še več. Jud kot igralec v gledališču in filmu je kriv za negativne ali bizarne vloge, ki jih igra. Jud je tudi statistično nadreprezentiran v vseh vrstah kriminala. Ampak onkraj teh in drugih stereotipov je bila kot mesto popolnega suspensa pasaža, ki širjenje Judov z Bližnjega vzhoda po svetu in v Nemčijo primerja s širjenjem podgan. Judje so »parazit v tkivu ljudskega čutenja«. Parasitenvolk! Film, ki je Jude reduciral na glodavce, na podgane, je obveljal za najbolj umazani propagandni film vseh časov. A ideja sovražnika kot glodavca živi naprej. Očitno je sporočilo Večnega Juda večno. Ob tem se je zanimivo spomniti, kako sta Janša in njegovo spremstvo obsojala upodobitev Marije s podganjim mladičem v naročju na naslovnici glasbenega albuma skupine Strelnikoff pred leti. Brez kakršnegakoli prevpraševanja o morebitnih večdimenzionalnih pomenih sporočila podobe naslovnice v času, ko je bila aktualna razprava o omejevanju pravici do splava ...

Ne da bi človek gojil kakšne prehude sentimente do Viranta in Erjavca, ki predstavljata najbizarnejši pragmatizem, dvojna merila in poosebljata perverzen instinkt preživetja v politiki za vsako ceno, a ko nekdo, ki je že vseskozi na čelu ene od dveh velikih političnih grupacij, ki je z eno nogo v opoziciji, z drugo pa potencialno na oblasti, svoje politične konkurente, nasprotnike, pa magari sovražnike razglasi za glodavce, je to razlog za gnus in tudi za zaskrbljenost.

Janšev intervju v njegovem partijskem biltenu (Demokraciji) je bil po krivici spregledan. Že morda res, da so se novinarji navadili na vse. Tudi na to, da falzificira, ponareja listine, laže, grozi. Ne le svojim političnim nasprotnikom, ampak tudi sodnikom in pravosodju. A ko sodnike poimensko navaja, jih označuje za karikature in jim skorajda eksplicitno grozi, so mediji ob molku ali toleranci do njegovih izpadov soodgovorni. In bolj ko se procesi proti njemu bližajo h koncu, bolj je brezumno agresiven. Grozi vsem in vsakomur. Napoveduje celo nastop novih prioritet za sodišče. Takole je porekel v omenjenem intervjuju: »Prej ali slej bo kako sodišče sodilo Kučanu, Potrču, Bavconu, Ribičiču, Gorencu, Šinigoju, Zemljariču, Šetincu in vsem drugim nekdanjim članom predsedstva in sekretariata CK ZKS. Dokumenti namreč pričajo, da je bila Udba v celoti podrejena vodstvu partije. Ljudje, ki so sedeli v omenjenih organih, so bili obveščani o delovanju te zločinske organizacije, odobravali so sredstva zanjo ter ji dajali smernice in navodila.« Ni ključni problem, da je še enkrat na podlagi svojih zavajajočih in ponarejenih dokumentov obtožil in že tudi obsodil te in druge posameznike, ampak da je kot politik povedal, tako rekoč določil, kdo pride v naslednji etapi političnega razvoja dežele na sodiščih na vrsto. To je hujša klofuta pravosodju kot vse doslej izrečeno.

O.K. porekli boste, da gre za kapitalni primerek politične norosti. Že mogoče. A psihiatri in psihologi vam bodo potrdili, da pri tovrstnih bolezenskih slikah zaradi bolnikovih simptomov najbolj trpi njegovo socialno okolje. Sam bolnik še najmanj.