Enosmerna dežela

Bernard Nežmah

11. 4. 2014  |  Mladina 15  |  Pamflet

V zadnjega pol leta je tekel čas brez alternative. Vlada je kot edino racionalno pot zmanjšanja proračunske luknje postavila zakon o obdavčitvi nepremičnin. Nobenim ugovorom ne opozicije ne stanovskih zvez ni prisluhnila. Toda v slabih dveh tednih po vetu Ustavnega sodišča je ekipa Alenke Bratušek našla novo rešitev: prerazporeditev sredstev na ministrstvih in učinkovitejše pobiranje davkov. Štiri mesece so državljani preračunavali, jemali dopust, da bi hodili na geodetske uprave, kjer je vladalo izredno stanje, tako da je njihov aparat praktično opustil svoje delo in vso energijo usmeril v razreševanje pritožb. Enormna količina izgubljenih ur in dela je šla zaradi zgrešene vladne ideje dobesedno v nič.

Vendar pa ta princip odločanja, ki poteka mimo razmisleka o več alternativah, ni od danes. Tam leta 1943 so domobransko postojanko na Grahovem napadli partizani. Klasičen spopad dveh vojaških formacij, ki pa se je končal tako, da so zmagovalci pobite in ujete domobrance zmetali v ogenj. Med njimi enega največjih pesnikov Franceta Balantiča, ki je bil potem za desetletja izbrisan iz slovenske literarne zgodovine. Propartizanski del nikoli ni obsodil te bestialnosti, vladajoči duh pa tudi nikoli ni zastavil problema izgube človeških življenj, kaj šele poboja ranjencev in kurjenje sorojakov na grmadi.

Pravkar so oživele zahteve za spodoben pokop pobitih v Hudi jami. Vlada je namreč tako nonšalantna, saj sama stvar grozi, da se skozi čas rudniški jarki porušijo in trupla bodo spet globoko pokopana, ne da bi doživela civilizacijsko pravico, da bodo pokopana v grobu, kar veleva večtisočletna tradicija človeškega rodu.

A ob tem vznikne vprašanje: je bil ta pomor po maju 1945 res neizogiben? Takratna slovenska vlada z Borisom Kidričem na čelu si ni postavila vprašanja, ali naj nasprotnike svojega režima pusti pri življenju, ali ni bogastvo države tudi večje število preživelih ljudi? Smrt je bila zanjo edina alternativa. 70 let kasneje se velja iz zgodovine vsaj nekaj naučiti, da je za družbo bolj konstitutivno, če svoje dileme rešuje skozi globok premislek, ki vključuje tudi poglede drugih, odrinjenih in premaganih.

A ta odsotnost sprejemanja vitalnih odločitev na osnovi enega načrta se vleče v vsakdanjost, tako rekoč v vse družbene pore. Ljubljanska mestna oblast je predstavila projekt, po katerem bo Cukrarno spremenila v center kulture. Ustvarjanje novega je seveda pozitiven projekt. Toda ta preureditev bo stala 15 milijonov. Vratolomna številka, vmes sodišča napovedujejo kolaps zaradi nekajkrat nižje vsote. Predvsem pa: ali ta investicija tekmuje z drugimi idejami? Za to vsoto bi prenovili kolezijsko in vevško kopališče, obnovili občuten del uničenih regionalnih cest et cetera. Toda nič, ljubljanski paša je tako sklenil in tako bo, ljudstvo pa molči. A živimo res v času blagostanja? Kulturna institucija Emzin, ki je četrt stoletja producirala relevantne prispevke s področja kulturnega in družbenega premisleka, je objavila svoj razpad. Mestne oblasti ji namreč niso več odobrile nekaj deset tisočakov dotacij. Gradnja megalomanskih projektov hkrati uničuje množico manjših, a kako vitalnih kulturnih dejavnosti. In še množico drugih, ki ugašajo, a mediji o tem sploh ne poročajo. Tudi v športu. Košarkarski klub Olimpija je padel na najnižjo točko v svoji zgodovini. Zdaj je celo v regionalnem tekmovanju izgubil tri tekme zapored. Še nikoli videno. Vsekakor razlog za spremembe. A kdo vodi največji klub v ljubljanski zgodovini? Že tri leta mu predseduje poslanec Pozitivne Slovenije Jani Möderndorfer. Lepo, da je možakar izkazal navdušenje nad košarko in poskusil, toda rezultat je fiasco. Točka, kjer bi pričakovali, da dobi priložnost nekdo drug. In res, kot alternativa se je javil Rašo Nesterović, legendarni košarkar, ki je bil z ekipo celo prvak v ameriški NBA. A velikan, ki veliko ve o košarki, je bil za klubsko vodstvo protikandidat, ki politiku PS ne seže niti do gležnjev.

Vendar pa problem ni toliko aroganca največje stranke, temveč ljudska ignoranca. Navijači so vdani v usodo, na tekmah ne žvižgajo vodstvu, od nikoder javne debate, ki bi zahtevala rez, po katerem bi odstavili nesposobno vodstvo kluba. Vlada letargija – drugače pač ne more biti.

Svetel preblisk prihaja sicer iz mariborske regije, kjer so župani postavili zahtevo, da vlada prestavi sedež Holdinga slovenskih elektrarn iz Ljubljane v Maribor. Zoper centralizem, ki državno bogastvo locira v prestolnici, so nastopili z idejo, ki pravi, da je stvari moč postaviti tudi drugače, da samoumevnosti pač niso samoumevne.

Zdaj denimo prebiramo, kako javni tožilci vlagajo obtožnice zoper ravnanja županov Zorana Jankovića in Borisa Popovića, ki so povezana z milijonskimi rabotami. A tu je šokanten čas sedmih let oziroma skoraj desetletja zamude. Ali je res samoumevno, da preiskovalni organi v tako usodnih zadevah postopajo po polžje? Fotografa, ki je v parlamentu fotografiral premierkin mobitel, so tožilci ovadili že v slabem letu. Cena je kolosalna, zakaj to producira družbo, v kateri oblastniki vladajo desetletje, mediji pa objavljajo njihove rabote. Med ljudstvom zaradi tega zavladata apatija in relativizem. Bi lahko čas tekel drugače? Kajpak, zadeve, v katerih so osumljeni zlo del najvišji oblastniki, bi morale teči nekajkrat hitreje. Naj sodišče potrdi sume, ali pa jih oprosti. To je namreč prva lastnost države.