Palica in korenček

Janko Lorenci

11. 4. 2014  |  Mladina 15  |  Kolumna

Ljudje bi politike pogosto najraje utopili v žlici vode. To potrjuje tudi Evrobarometer; slovenskim strankam zaupa le delček prebivalstva. Zaupanje v nacionalne politične institucije se sicer zmanjšuje povsod v EU – vladam in parlamentom v povprečju zaupa četrtina ljudi. Pri nas je nezaupanje hujše.

Nedvomno je s politiko, kakršna je naša, težko živeti. Iz razmeroma perspektivne države je naredila krizno, tegobna se zdi tudi prihodnost. Za vse križe in težave nekoč napredujoče in optimistične, zdaj pa preplašene in kaotične Slovenije ni kriva sama, vendar je odločilen dejavnik propadanja. Želja po utopitvi v žlici vode je torej razumljiva.

Vendar je dosedanja etablirana politika, desna in leva, edina politika, ki smo jo imeli in jo imamo. Na hitro se ji ne moremo odreči in se iti nekakšno referendumsko demokracijo ali diktaturo. Položaj tudi za revolucijo ni zrel – vsaj za zdaj ne.

Politiko lahko delno zamenjamo z volitvami, vendar tako spremenimo bolj malo – ta čas bi nekaj relativno slabega najverjetneje zamenjali z nečim še slabšim (Janševo koalicijo). Res je tu tudi alternativa, ki se skuša prebiti v parlament. Toda njen vzpon, ki bi lahko pomagal sprožiti prenavljanje politike, ni zanesljiv, alternativa sama, sicer pozitivna že kot ideja in politično angažiranje razmeroma novih ljudi, pa bo do preizkusa v praksi ostala neznanka.

Še naprej bo torej treba živeti s to in tako etablirano politiko. To je mučno čakanje, da Janša morda znova spodrine levico, potem pa novo čakanje na levico, ki bo spet pomagala uvajati neoliberalizem. Ta brezizhodnost rojeva frustracije in malodušje in vodi v nadaljevanje propadanja. Rešitev se vsiljuje sama od sebe: aktivizem, odpor statusu quo. Ta odpor zelo naravno raste iz krize, množične stiske in treznjenja. Na staro politiko, ki se sama od sebe ne bo spremenila, je treba pritiskati, jo spreminjati od zunaj na vse mogoče načine: s stavkami, z državljansko nepokorščino, z glasovi za alternativo, z volilnim odločanjem za manj slabe koalicije, prek medijev, z ustanavljanjem različnih iniciativ, z alternativnimi predlogi ... Ključna beseda pri tem odporu aktivizmu, eo ipso usmerjenem tudi proti slabim praksam nepolitičnih elit, je sodelovanje. Fronta odpora lahko postane močan dejavnik sprememb samo s sodelovanjem alternative, sindikatov, novih strank, gibanj, civilnih pobud, vidnih posameznikov, tudi zdravih manjšin v posamičnih starih strankah …

Politiki je treba s pritiskom (palica) zbujati strah, hkrati pa trezno ocenjevati celoto njenega ravnanja (korenček). Celo naša politika ne dela vsega narobe in ima tudi objektivne težave. Zdaj se v glavnem dogaja nasprotno. Odpor je razdrobljen, nezadovoljstvo s politiko pa kažemo tako, da jo odpisujemo, in to scela. Odpisujemo jo bodisi tako, da ne hodimo več na volitve ali da jo kritiziramo počez (in to z zadovoljstvom in pravičniško kot kak pomanjšani Bobovnik): vsi so enaki, vseeno je, kdo je na oblasti, samo bedarije in svinjarije počnejo. To preprosto ni res.

Volivec, ki neha voliti, in kritik kritikaster ne opravljata svoje osnovne vloge in tako odpisujeta sama sebe. Temu samoodpisu javnosti prej ali slej sledi samoodpis politike – njena neodzivnost na javno mnenje in samozadostnost. Pobude ignorira, na morebitne vstaje reagira s policijo, vodnimi topovi in obsodbami. To samoodpisovanje politike že poteka.

Politika je deloma neupravičeno postala priročen strelovod, krivec za vse, kar je narobe. Valjenje vse krivde zgolj nanjo je udobno, a površno, pogosto svetohlinsko in med drugim razbremenjuje druge sokrivce, vrsto drugih elit pa tudi vse nas, dežurne tožnike. Ni družbe, v kateri je pokvarjena samo politika, vse drugo pa je čisto. Taka redukcija je pot v vedno slabšo kadrovsko strukturo politike, njeno še večjo zlizanost s kapitalom in lobiji, v pospešeno oddaljevanje od ljudstva, v avtoritarnost itd.

Počezno obtoževanje, kar demoniziranje politike torej vodi v njeno še večjo izrojenost. Krivi za to so tudi resni mediji. Seveda so dragoceni in nepogrešljivi, a žal soustvarjajo klimo odpisovanja in samoodpisovanja politike, čeprav to počasi spodkopava tudi njih, saj slovo volivcev od politike prav tako pomeni njihovo počasno poslavljanje od resnih medijev. Zgledov za to ne manjka. Nekateri – denimo nacionalna tv ali vodilno ekonomsko pero Dela M. Jenko – za naše težave nikoli ne okrivijo Bruslja, čeprav vedno bolj kroji našo usodo. Vse iz EU je zanje sveto, tudi če je globoko zgrešeno. Take slepe pege pomagajo netiti slepo jezo na politiko in ljudi napeljujejo, da še bolj reagirajo s čustvi kot s pametjo.

Priznamo, do zavožene politike je, zlasti v ozračju splošne histerije in naraščajoče stiske, težko vzpostaviti hladen, trezen odnos. A to ne odpravi potrebe po nujni racionalnosti, brzdanju samega sebe, trudu za objektivnost. Sodelovanje v veliki družabni igri bodisi podpihovanja razjarjenosti ali brezbrižnosti do vsega družbenega je pogubno za vse. Kakor se že sliši smešno, je treba politiki, temu debeloglavemu, genetsko k malopridnosti nagnjenemu otroku, s kaznimi, a tudi z držo hladne distance, vsaj minimalne objektivnosti in z zajetnim odmerkom optimizma pomagati, da se normalizira. Skratka, jeza na politiko je upravičena in potrebna, slepi bes je škodljiv, čeprav godi našemu zdajšnjemu razpoloženju. A najslabši od vsega sta letargija in pasivnost.

In kaj storiti, če tudi pritisk in racionalen odnos javnosti do politike te ne bosta spremenila? Potem eksplozije ne bo mogoče preprečiti. Tudi če bo to revolucija, bo silobran.