Blagor ubogim

N'toko

18. 4. 2014  |  Mladina 16  |  Žive meje

Pred leti, ko je bila gospodarska kriza za večino Slovencev še bolj zanimivost kot pa resen problem, sem v uvodniku neke ženske revije prebral fascinanten zapis. Urednica je makroekonomske spremembe razložila na podlagi osebne izkušnje in nas podučila, da gre pri recesiji pravzaprav za skriti blagoslov. Pred tem je vsak dan obiskovala isti lokal v mestnem središču in si privoščila skodelico kakava, nove okoliščine pa so jo prisilile v spremembo navad. Namesto v lokal je raje zavila v specializirano trgovino in kupila najkakovostnejšo mešanico ter si kakav začela pripravljati doma. Priprava tega finega napitka je počasi postala obred in sedaj ob pitju uživa še bolj kot prej. Kriza, tako je zaključila, jo je naučila ceniti drobne intimne trenutke.

Morda je kičasti uvodnik res že takrat zvenel odtujeno kot kakšna Pristopova reklama (»Tvoja kriza, tvoj čas!«), a mi je povedal marsikaj o tem, kako smo številni Slovenci dojeli nove razmere. Z razlogom smo bili zmedeni. Kaj sploh pomeni biti v gospodarski krizi? Povsod se je gradilo in pri vstopu v vsako mesto se je bleščal nov trgovinski center. Ljudje iz višjih slojev preprosto še niso imeli priložnosti srečati posledic recesije na terenu in logično je, da so si abstraktno stanje razložili kot nekakšen novi lajfstajl trend ali kot dobro priložnost za dieto. Ko so v naslednjih letih trgovinski centri začeli zapirati vrata, novogradnje pa ostajale prazne, se je naša retorika nekoliko spremenila. Uvodnike o kakavu so zamenjali pompozni manifesti in revolucionarni slogani, pridige o pozitivnem razmišljanju pa je zamenjalo glasno, brezsramno tarnanje. A nerazumevanje tega, kaj kriza sploh pomeni, je ostalo enako kot na začetku. Premožni meščani so bili pred petimi leti prepričani, da ni v krizi nihče zares prizadet, danes so prepričani, da so prizadeti predvsem oni sami.

Tako zdaj slišim nenavadne pogovore, ko lastnik treh nepremičnin pobira najemnino od visoko izobraženega podnajemnika in mu zaupa: »Blagor tebi, da nimaš teh skrbi! Veš, koliko me stane vzdrževanje vseh teh bajt? Zdaj jih hočejo pa še obdavčiti!« Slišim direktorico, ki delavki študentki zaskrbljeno reče: »A ti lahko za prejšnji mesec plačam malo kasneje? Jutri potujem v New York in sem čisto brez denarja, sploh ne vem, kako bom shajala ... Hvala, zlata si!« Ali šefa, ki neprijavljenemu in nezavarovanemu delavcu pove, da bo odslej moral delati kot s. p., če hoče obdržati službo. »Ne veš, koliko težav imam z inšpekcijami, na vsak način hočejo pobrati davke! Saj vem, zaslužil boš pol manj, ampak tudi meni ni lahko. Kriza nas je vse prizadela.« Objokana kadrov-

ska direktorica delavki izpoveduje svoje stresne dileme: »Ti ne veš, kako mi je težko! Zakoni so takšni, da je delavca skoraj nemogoče odpustiti! Kaj naj naredim?« A od vseh bizarnih izjav, ki sem jih slišal od »krizno prizadetih« višjih slojev, stanje duha po mojem najbolje povzame tale: »Blagor tebi, ti lahko shajaš s tako malo denarja!«

Premožni meščani so bili pred petimi leti prepričani, da ni v krizi nihče zares prizadet, danes so prepričani, da so prizadeti predvsem oni sami.

Ko govorim o višjih slojih, ne mislim na superbogataše z jahtami. Govorim o povsem navadnih ljudeh, zelo prijaznih in delavnih ljudeh, ki so pristali na bolje plačanih položajih ali pa so podedovali večje premoženje. Številni se imajo za socialiste. Prav gotovo so tudi sami pretrpeli kake izgube, a ne morem se načuditi temu, kako so ti razgledani in inteligentni ljudje povsem izgubili stik z realnostjo ter dojemanje sveta zreducirali na analitične sposobnosti urednikov tračarskih revij. Noro je, da moram na to sploh opozarjati, ampak, prosim, zavedajte se nečesa: pričakovati solidarnost in empatijo od nekoga, ki ne premore niti odstotka tvojega premoženja, je neumno, če ne že kar perverzno.

Če dovolite, bi vam z nekaj primeri rad pomagal, da se v prihodnje izognete nerodnim situacijam: ko se študent, potem ko konča faks, preseli nazaj k staršem, to ni trendi lajfstajl odločitev, ampak ekonomski kompromis. Ko penzionist brska po smetnjakih, to niso drobni intimni trenutki, ampak revščina. Ko se par odloči ne imeti otrok, to ni zato, ker hoče uživati večno mladost, ampak ker nima denarja, da bi jih šolal. Ko delavec vzame premalo plačano delo na črno brez zavarovanja, to ni zato, ker zna shajati v takšnih razmerah, ampak ker mora znati shajati v takšnih razmerah. Vsi ti »srečni, svobodni, preprosti« ljudje si v resnici želijo imeti to, kar imaš ti. Ali pa vsaj enake možnosti, da do tega pridejo, kot si jih imel ti.

Kaj torej pomeni biti v krizi? Avtorica prej omenjenega uvodnika vendarle ni popolnoma brcnila v temo. Kriza je za nekatere ljudi dobesedno prikriti blagoslov. Gre za odlično priložnost rentnikov, da primejo podrejene za jajca in iz njih iztisnejo malo več denarja ali dela. Bodimo iskreni, kriza nas ni vseh enako prizadela. Življenjska raven marsikoga se ni bistveno spremenila, hkrati pa vse več ljudi ostaja brez možnosti vstopa v igro. Lepo je govoriti, da smo vsi v istem čolnu, a pri tem po navadi spregledamo, da ostajamo nad gladino z metanjem ljudi v vodo.

Vsak peti prebivalec Slovenije živi pod pragom revščine in v socialni izključenosti. To je treba vzeti resno. Čas je, da premožnejši ljudje nehamo zahtevati solidarnost od revnih in jo začnemo izkazovati sami. Ne bodo izginili s tem, ko zanikamo njihov obstoj, ne pomagata niti romantiziranje uboštva niti dobrodelnost. Ne pomaga podarjati malice lačnim otrokom, če hkrati lačne otroke ustvarjamo, ko svojim zaposlenim ne zagotavljamo dovolj za preživetje, ne plačujemo davkov, podpiramo reze, izključujemo mlade in volimo politike, ki nam obljubljajo naš blaženi status quo. Če s svojim premoženjem ne pomagamo ustvarjati boljših možnosti za socialno izključene, bomo zasluženo postali naslednji, ki bodo leteli iz čolna. Nekdo bogatejši od nas pa bo pričakoval, da bomo razumeli njegovo stisko.