Veliki petek

Vlado Miheljak

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Dva leva

»Evroskeptiki smo najboljši Evropejci.«
— Dr. France Bučar pred vstopom Slovenije v EU

»Tri liberalne stranke ne morejo imeti za nosilca kandidata, ki ga vzamejo iz rokava. Evroskeptik ne more biti maskota, ki bo moje desetletno delo v evropskem parlamentu predstavljala pred domačo javnostjo.«
— Jelko Kacin meni, da ne bi bilo dobro, da bi bil evroskeptik dr. Jože Mencinger mesto pred njim na skupni listi za evropske volitve

Peterle tako odklanja evroskepticizem, ki temelji na napačnih izhodiščih. »Bruselj za to, kar imamo pri nas, ni kriv, bo pa naslov, s katerega bo prišla nujna pomoč,« je menil in spomnil, da trojka vedno pride na povabilo in se ne vsili.
— Lojze Peterle bolj kot evroskeptike mara evropsko trojko (STA, 19. 9. 2013)

O.K., EU ne gre enačiti z nacizmom, kot to vsake toliko izrečejo globoko zafrustrirani Grki, Španci, Portugalci, Ciprčani in vsi, ki so bili deležni nesebične pomoči in nasvetov trojke, pa vendar se je izkazalo, da so bili manevri drastičnega varčevanja zgrešeni, brez enoznačnih pozitivnih učinkov za kondicijo nacionalne ekonomije ter hkrati ubijalski za prebivalstvo. Zato je danes, ko v varčevalno Evropo in restriktivno monetarno Unijo ne verjamejo niti tisti, ki so jo propagirali in zapovedovali, pravi Evropejec evroskeptik. Verjamejo pa v trojko še vedno tisti lokalni posebneži iz državnega zbora, ki ne vedo niti, kdo jo sestavlja, kaj šele, kaj daje in kaj hoče v zameno (http://ava.rtvslo.si/predvajaj/poslanski-kviz-trojka/ava2.169118408/). A to evropski poslanci tistih dežel, ki so njene sadove preizkusili, dobro vedo. Pred letom je v anketi Studia City poslanec s Cipra povedal: »Vas zanima moje osebno mnenje ali mnenje evropskega poslanca?« ... »Mislim, da ubijajo nacionalna gospodarstva. To je moje osebno mnenje. Uradni odgovor pa je, da skušajo pomagati državam, ki se ne morejo same izkopati iz gospodarske krize. Dajo jim posojila, za katera pa morajo države sprejeti veliko ukrepov, ki so tako strogi, da jih ljudje ne morejo prenesti.« Poduk iz te zgodbe je, da na prihajajočih evropskih volitvah ne gre voliti nekritičnih Evropejcev, ki v našem imenu prikličejo bratsko pomoč in danajske darove, ampak moderatne evroskeptike. Le ti lahko rešijo Evropsko unijo.

Slovenija je zamudniška nacija. To nam kdaj pa kdaj škodi, pogosteje koristi. Vsaj, kar se tiče učinkov družbene tranzicije, se je že nekajkrat izkazalo, da je ob zamudi ravno pravi tempo. No, kaže, da smo začeli zamujati tudi glede na tradicije. Medtem ko je krščanski svet zaznamoval veliki petek pred veliko nočjo, ga bomo v politični Sloveniji v petek po veliki noči. Namreč, odločilo se bo, kaj bo z dvema titanoma slovenske politike. Janšo in Jankovićem. Prvi bo morda, ko boste držali izvod Mladine v rokah, že vedel, ali je višje sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega in ga poslalo na dvoletni zasluženi oddih, drugi pa bo takrat preverjal, ali ga njegovi člani še marajo. Tudi takrat, ko s svojimi manevri škodi skupnemu političnemu interesu stranke in koalicije.

Pravzaprav si je Janša že sodil sam, saj bi ne glede na izrek sodbe moral iz politike. Decembra 2013 je v Tarči TVS rekel, da sedanja koalicija ne zna in ne zmore. »Če se motim in če bo koalicija v naslednjih dveh letih dokazala, da ima prav, da smo se odbili, da rastemo, da bo Slovenija čez dve leti dosegala pozitivno gospodarsko rast, s katero bomo lahko z lahkoto odplačevali kredite, ki jih najemamo po petodstotnih obrestih, potem, glejte, jaz se upokojim kot politik in bom užival v tem blagostanju in bom zelo vesel, če žal moj pesimizem na tej točki, ko pač ne vidim nekih realnih ukrepov, ki bi jih sprejemali zato, da bi ponovno dosegli rast in zaposlovanje in delovna mesta, skratka, če nekdo to vidi in bo to dokazal, mu bom jaz prvi čestital.« Glede na to, da so se gospodarski kazalci že sedaj nesporno obrnili, ni treba, da bi mu k predčasni upokojitvi pomagali sodniki. Če je kaj časten mož, seveda. A to je že drugo vprašanje.

Podobno je z Jankovićem. Tudi on se bo politično osamil v vsakem primeru. Če po vrženi rokavici ne dobi zaupnice ali če ga na kongresu izvolijo za predsednika (kar najbolj dobesedno) njegove stranke. V vsakem primeru je to njegova pravica in njegova izbira. A problem je, da v tem strastnem hazardu meče na kvartaško mizo Slovenijo, kot so svoj čas nespametni gospodarji celoten grunt, ko jih karta ni ubogala. Sprenevedanje, da bo po morebitni njegovi zmagi vse tako, kot je bilo, je iluzija. Kako naj premierka pričakuje zaupnico v koaliciji, če je še v lastni stranki ni deležna?

V čem je racionalnost teh iracionalnih manevrov? Potem ko je Janković pred dnevi potrdil, da ga je smrtni sovražnik Janša (vsaj enkrat) klical, so se začele širiti špekulacije o peklenskem načrtu dveh procesiranih politikov, ki bi z vzajemnimi manevri reševala sodne zagate. Najbrž pretirana špekulacija. Pa vendar, obstaja kakšna bolj racionalna?