Zakon molka

Heni Erceg

25. 4. 2014  |  Mladina 17  |  Hrvaška

Režiserju Oliverju Frljiću, ki velja za kontroverznega, je s predstavo Aleksandra Zec uspelo nekoliko vzvaloviti tukajšnjo močvaro. Predstavo so uprizorili na Reki, saj je režiser pravilno presodil, da Zagreb – ali bog ne daj Split – še ni pripravljen na takšno gledališko »kontroverznost«. Ta nenavadna beseda v hrvaškem malomeščanskem okolju praviloma skoči na plan kot krastača, katere sluz naj bi prikrila vsakršen, pa čeprav še tako redek umetniški poskus razčiščevanja z lažnimi spomini in razkrivanja resnice o temnih straneh največje hrvaške svetinje – domovinske vojne.

V tem kontekstu so tudi Frljićevi predstavi o likvidaciji srbske družine Zec, ki se je zgodila leta 1991, že pred premiero prilepili pridevnik kontroverzna, čeprav gre za podrobno protestno dramsko uprizoritev grozljivega dogodka, umora 12-letne deklice, katere truplo so skupaj z materinim odvrgli na neko zagrebško odlagališče smeti. Tu preprosto ni nikakršne nedorečenosti, dvoma, še najmanj kontroverznosti, minilo je več kot 20 let, odkar so »junaki« v uniformi hrvaške vojske, morilci otrok, žena, civilistov ... pred preiskovalnim sodnikom mirno priznali likvidacijo očeta, matere in deklice Aleksandre Zec.

Oliver Frljić, katerega predstave vse po vrsti temeljijo na neposrednem razkrinkavanju zločincev z območja nekdanje Jugoslavije in obsojajo molk, ki spremlja njihove zločine, ima zato prav, ko pravi, da tudi po več kot 20 letih ime Aleksandre Zec v hrvaški družbi še vedno učinkuje kot demarkacijska črta. Na eni strani so »tisti, ki v tišini obupujejo nad pravosodno farso, zaradi katere so morilci, priznanju in dokazom navkljub, ostali na pros-

tosti«, na drugi strani je, bi dodali, večina, ki jo je nemogoče vznemiriti in bo, namesto da bi se odločila za nekaj skrajno mučnega in bi resnici o zločinih iz preteklosti pogledala v oči, mirno zaspala, potem ko bo prebrala poučno kritiko v Jutarnjem listu. V njej bo seveda pisalo, da je Frljić zrežiral ne ravno slabo, pa vendar kičasto politično predstavo, ki govori o »zločinu med vojno«, ne o vojnem zločinu. Ta na videz malenkostna, v resnici pa prebrisana, potuhnjena razlika je stara nacionalistična zvijača in beden poskus, da se organiziran, temeljito načrtovan zločin obravnava kot naključni eksces, kot spodrsljaj odpadniške skupine hrvaških vojakov in ne kot posledica tedanje uradne, državne strategije. V glavnem nekaj podobnega naključni prometni nezgodi, v kateri je sicer umrlo nekaj ljudi, v resnici pa zanjo ni nihče kriv.

Prav ta dosledna medijska indoktrinacija, banaliziranje resnice o zločinih v devetdesetih letih, ustvarja nenehno družbeno napetost, zato je policija pred premiero dežurala pred reškim gledališčem. Opraviti je imela z besnimi varuhi lažnih svetinj domovinske vojne in njihovo vulgarno nezmožnostjo občutiti kakršnokoli pieteto do zahrbtno ubite deklice; to nezmožnost so odlično ponazarjala kretenska sporočila na transparentih, da »predstava o Aleksandri Zec blati Hrvaško in brezmadežno domovinsko vojno«.

Tarča teh razgrajačev bi zlahka postal tudi igralec Rade Šerbedžija, človek, ki te dni znova doživlja najbolj grobe medijske napade različnih fašističnih skupin, ki izrabijo še tako nepomemben povod za vnovično širjenje že tisočkrat ponovljene laži, da je film Dezerter leta 1991 snemal v okupiranem Vukovarju. Nevednost? Neumnost? Nemara, toda gotovo vsaj vseprisotni pisec in filmski kritik, ki se je prav tako čutil poklicanega, da oblaja Šerbedžijo, zelo dobro ve, da režiser Živojin Pavlović filma Dezerter ni snemal v Vukovarju, da Šerbedžija v njem igra dezerterja iz jugoslovanske vojske in da je samo za zaključni prizor tega protivojnega filma uporabljen posnetek vojnih ruševin. Toda ne, kritik bo raje prilival olja na ogenj razigranih fašistov, priznal, da gre za »pacifističen« film, toda hkrati patetično moralizatorsko dodal: »Če bi bil jaz Rade Šerbedžija, tiste zime leta 1991 v Vukovarju ne bi snemal filma Dezerter.« Kakopak ni bil. Igralec je namreč hodil od Beograda do Sarajeva in na ves glas nasprotoval nacionalizmu, v dobri veri, da se je vojni vendarle še mogoče izogniti. Zaradi tega je bil pozneje prisiljen oditi. Kritik pač ne. Potopljen v mehko, toplo nacionalistično matrico je postal eden tistih, ki se jim verjame, igralec pa lahko svojo resnico obesi mački na rep.

V evtanaziranem igralskem intelektualnem okolju seveda ni niti zdaj niti takrat nihče niti trenil, kaj šele, da bi se postavil po robu vnovičnim nacionalističnim napadom na Radeta Šerbedžijo. Prav tako je bil medijskega in, še huje, političnega molka deležen pamflet, objavljen na nekem fašističnem portalu, ki je pozival k bojkotu srbskih izdelkov, trgovin in gostiln, v njem pa so bila natančno navedena imena vseh lastnikov. Ogorčeno se je odzval samo politični predstavnik Srbov na Hrvaškem in neformalni partner koalicijske vlade Milorad Pupovac. Poziv k bojkotu je upravičeno razglasil za čisto navaden fašizem, vse skupaj pa je pospremil splošen molk članov levo-liberalne vlade, večine medijev in tako imenovane intelektualne javnosti.

Molk, s kakršnim je svojčas Hrvaška pospremila ne le razkritje vojnega zločina, katerega žrtve so bili mala Aleksandra Zec, njena mati in oče, ampak tudi osvoboditev njihovih morilcev; molk, s kakršnim se izraža tradicionalno večinsko politično in etnično stališče. In zaradi katerega se, kot pravi Oliver Frljić, še vedno kakor Antigona spotikamo ob kopico trupel, ki niso dobila pravice do pokopa.