Pokvarjeno vozilo ali voznik?

Vlado Miheljak

16. 5. 2014  |  Mladina 20  |  Dva leva

»Sodišče v Tel Avivu je nekdanjemu izraelskemu premieru Ehudu Olmertu izreklo šestletno zaporno kazen zaradi prejemanja podkupnin v času, ko je bil župan Jeruzalema ter minister za trgovino in industrijo.«
— Murgelske sodne lovke se epidemično širijo tudi proti Bližnjemu vzhodu (STA, 13. 5. 2014)

Če bi hotel tujcu demonstrirati vso patologijo slovenske družbe, ne bi začel z zlajnano statistiko samomorov, ampak z drobnimi zgodbami, ki dobijo velike naslove in so odzivi nanje skrajno bizarni. Mediji so v ponedeljek bombastično, z majhnimi variacijami, objavljali novico dneva: »Poslanec Vilfan odstopil, ker je pijan zbil starčka.« Pijan? Res je, da je test, kot navaja Vilfan, pokazal 0,32 mg in da je dopustna meja 0,25. A teh 0,07 mg ni razdalja med treznostjo in pijanostjo, ampak med izmero in zakonsko določeno administrativno mejo dopustnega, ki je bila še nedavno ohlapnejša.

Za tolikšno prekoračitev, če prav tolmačim ZVCP, kršilca doletijo manjša denarna kazen in štiri kazenske točke. A kakorkoli. Vilfan je imel v krvi višjo koncentracijo alkohola od dopustne in zbil je pešca. Nič se ni skliceval na kakšno zaroto, na posebne okoliščine, nikakor ni minimiziral problema … Prevzel je odgovornost in nepreklicno odstopil z mesta poslanca DZ. S tem je postavil novo visoko etično normo v politiki. In tukaj bi se lahko za javnost nesrečna zgodba končala. Pa se je šele začela. Spodbujeni s ščuvaškimi mediji so si ljudje po forumih dajali duška. Komentarji, polni ogabnosti, kot na primer o kontinuiteti od Barbara rova pa do prometne genocidnosti levih politikov ... Le ena stvar ni zanimala doslej niti medijev niti udeležencev forumov: kako je s 84-letnim starčkom? No, zanima pa Petra Vilfana, ki starčka obiskuje ter mu izraža sočutje in obžalovanje. Vilfan ni niti pijandura niti aroganten, ampak, upam si trditi, visoko etičen človek. Vsak, kdor pozna Vilfanovo športnovzgojno delo v njegovi košarkarski šoli za otroke, bi mi pritrdil. In vsi, ki danes moralizirajo, naj se vprašajo, ali so kdaj sedli za volan po zaužiti količini alkohola, ki rahlo presega dopustno mejo.

Morda pa bo primer Vilfan sprožil resnejšo razpravo o odgovornosti nosilcev javnih in političnih funkcij. Verjetno ni prav veliko dežel, kjer nosilci visokih funkcij niso pripravljeni sprejeti posledic svojih dejanj. Ne le ko jih zalotijo za volanom po kakšnem kozarcu preveč, ampak tudi ob obtožbah korupcije in drugih kaznivih dejanj. V deželah, kjer gojijo kulturo politične odgovornosti, se politiki ne odločajo za tožbe proti tistim, ki jih kritično ocenjujejo, hkrati pa prevzemajo odgovornost, ne le ko so pravnomočno obsojeni, ampak že ko je podan utemeljen sum. Navedeni primer nekdanjega premiera Izraela Olmerta kaže prakso, ki je v naši politični maneži redka. Ko je bil obtožen korupcije, je odstopil z mesta premiera, ne da bi čakal na sodni epilog. In ko bo odhajal na odsluženje kazni, ga ne bo spremljal špalir zaslepljenih privržencev, kot to videvamo v slovenski politični folklori. Janša nikakor ni edini, ki ni zmožen in pripravljen prevzemati odgovornosti in se vesti primerno političnim funkcijam in vlogam, je pa gotovo najhujši. Ne priznava avtoritete sodišč, se norčije in zmerja sodnike, tožilce. Kot politični kverulant št. 1 obsesivno toži vse počez. In tudi kot politični lažnivec in falsifikator št. 1 je kot obdolženec redna stranka sodišč. V obeh primerih izgublja tožbe. A pravnomočnih sodb ne sprejema. Ko ga je za žalitev iztožil Nikola Damjanić, mu je pravnomočna sodba naložila izplačilo 5000 evrov, a jih je tožnik dobil šele po sodnem rubežu bivšega (morda tudi bodočega?!) premiera. Ko ga je Franci Perčič tožil za žaljivo obdolžitev, da je bil sodelavec Udbe, si svojih trditev ni upal soočiti s tožnikom in ga, kot tolikokrat prej, ni bilo na sodišče. Menda se mu je pokvaril avto. Najprej so rekli akumulator (!), potem katalizator. Slej ko prej manipulator. Slovensko in svetovno javnost prepričuje, da so izreki sodb proti njemu tempirani na volitve, a na konec procesov in izrek se je čakalo, ker se je nenehno izogibal vabilom na zaslišanja. Predsednica sodnega senata v zadevi Patria je celo grozila s prisilno privedbo, česar pa, žal, ni realizirala. A sodišče nima samo težav z vročanjem pozivov na zaslišanja, pač pa tudi z vročanjem izrekov sodb …

Kako naj se vzpostavlja vladavina prava in avtoriteta pravne države, če eden najbolj izpostavljenih politikov ignorira vse, tudi pravnomočne sodbe? Zakaj naj bi pravno državo spoštoval in upošteval slehernik, če jo politik najvišjega ranga ignorira? Prav zanima me, kako se bo, če se sploh bo, uveljavila pravnomočna sodba v aferi Patria. Pri tem je pomenljivo, da je Janša v zadevi Patria preskočil vrstni red preostalih pritožbenih instanc in takoj vložil ustavno pritožbo zoper sodbi ljubljanskega okrajnega in ljubljanskega višjega sodišča. S tem hitenjem je ustavno sodišče jasno okvalificiral; mu dal poljub smrti. Ustavno sodišče je najvišja instanca sodne oblasti, ki se ukvarja z varovanjem ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in svoboščin. Jasno je, da njegove odločbe zaradi občutljive vsebine in dilem delijo javno mnenje glede na interes. A težava je drugje. Za večino ustavnih sodnikov vnaprej vemo, kako se bodo opredelili. Ne zaradi specifičnega razumevanja prava, zakonitosti in ustavnosti, ampak zaradi njihove neprikrite politične motiviranosti. In Janša, ki samozavestno računa na politično lojalnost večine ustavnih sodnikov, je najvišji organ sodne oblasti s tem preskakovanjem in hitenjem pahnil v neznosen položaj. Če bo ustavno sodišče nastopilo kot krucialni arbiter kontra vsem instancam sodišč, bo dokončno razgradilo vero v pravno državo, v sodstvo in navsezadnje v lastno institucijo. Bo zgolj še ena od politikantskih menažerij.