Ekonomika vsakdanjega življenja

dr. Bogomir Kovač

16. 5. 2014  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Pred dnevi je v svojem triinosemdesetem letu umrl eden izmed najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja, Gary S. Becker (1930–2014), profesor ekonomije in sociologije, Nobelov nagrajenec za ekonomijo leta 1992. Becker je ekonomski način razmišljanja prenesel na vsa področja vsakdanjega življenja in s svojim pristopom ter sklepi šokiral tako ekonomiste kot druge družboslovce. Postal je eden najzaslužnejših za interdisciplinarno naravnanost in uporabnost ekonomske vede, eden osrednjih chicaških apostolov ekonomskega liberalizma in imperialne vloge ekonomije med družbenimi vedami. Becker pa je hkrati izvrsten dokaz, kako problematični in usodni so lahko ekonomistična logika in želeni ekonomski učinki svobodnega trga. Spomin nanj je hkrati tudi potreben opomin.

Becker pripada chicaški šoli ekonomistov, valilnici nobelovcev, vodilnemu središču ekonomskega neoliberalizma. Toda Becker velja za provokativno in samosvojo intelektualno figuro. Njegova sposobnost intuitivnega mišljenja, luščenja obrobnih problemov in pronicljivih sklepanj, kjer so drugi zastali v konvencionalnih modrostih, mu je znotraj ekonomske srenje dvigovala neverjeten ugled. Friedman ga je ob podelitvi ugledne univerzitetne nagrade Feniks razglasil za največjega družboslovca druge polovice 20. stoletja. Becker nikoli ni bil dogmatik, kot na primer Stigler, ni pristajal na politični aktivizem Friedmana, toda rad je deloval v Mt. Perlin Society, pa tudi v Hooverjevem inštitutu, ki je oskrboval republikanski politični stroj. Ostal je šarmanten, zvedavi učenjak, intelektualni in športni maratonec, skupaj s Poznerjem vse do konca aktiven pisec blogov.

Becker stoji na Olimpu sodobne nekonvencionalne ekonomike, Levitt in Dubner s svojo Freakonomics in Harfordov Undercover Economist svojo pop ekonomiko gradijo na njegovi dediščini. V ekonomiki vsakdanjega življenja (Economics of Life) je Becker z veliko mero empirične vztrajnosti in teoretske matematične elegance tlakoval pot svojevrstnemu ekonomskemu (metodološkemu) imperializmu. Beckerjev ekonomski pristop k vedenju ljudi ni dogmatski. Čeprav ga poganjata redkost virov in svobodna izbira, racionalno vedenje ni vedno sebično, lahko je tudi altruistično. Na tej dvojnosti je Becker razrešil problem agregiranja preferenc. Iracionalno (impulzivno) obnašanje je realnost, podobno velja za kvazi tržna ravnotežja, ki jih omogočajo »senčne cene«. Ključna je predpostavka stabilnih preferenc za temeljne dobrine, ki so nekakšna sidra naših vrednot in vrednotenj. Tako razširjena racionalnost in stabilnost preferenc pojasnjujeta antropologijo ekonomskega darvinizma in sodobni behaviorizem, ki ga sila elegantno pojasnjuje R. H. Frank (Darwin Economy).

Beckerjev sprehod po obrobju je vznemirljiv. Poglejmo nekaj utrinkov. Družina ni celica potrošnje, temveč tovarna dobrin, kjer je ključni dejavnik čas. Celo sanje kot temeljna dobrina vplivajo na funkcijo koristnosti. Če imajo možje višje plače, potem je z vidika substitucije in proračunskih omejitev racionalno in ne moško šovinistično, da ženske delajo doma. Čeprav se ljudje rodijo enaki, so investicije v njihovo življenje vendarle različne. Ljudje so človeški kapital, plače pa njihovi donosi. Ta Beckerjev pristop je radikalno spremenil pogled na izobraževanje, od družine do podjetij in države. Če so ljudje osnovno sredstvo kapitalizma, potem so otroci pač trajna potrošna dobrina njihovih staršev. Otroci so investicija, s stroški, donosi, tudi zakonsko skupnost pojasnjuje tržna logika specializacije in konkurenčnih prednosti. Monogamnost je optimalnejša, ker pač pada koristnost dodatnih žena v poligamiji. Toda možna diskriminacija se tu ne konča, kajti odvisna je predvsem od posebnosti preferenc in faktorske produktivnosti. Diskriminacija črncev koristi belim delavcem (razlike v plačah), ne pa tudi belim delodajalcem (nižja celotna produktivnosti). Sovraštvo se mora plačati, rasizem ima svojo ceno, njuna ukinitev je stvar ekonomske kalkulacije. Tu lahko vstopi Beckerjeva ekonomika kriminala. Tudi zločin in kazen sta zanj zgolj ekonomski fenomen. Kriminalci so racionalni, primerjajo koristi zločina s stroški kazni. Ponudba kriminala (kršitev zakonov) je odvisna od ocene tveganj, »povpraševanje« določa efektivna kazenska politika. Politiko nasploh v demokraciji določajo pritiski konkurenčnih skupin. Becker je pred Buchananom pionir ekonomske teorije politike. Politiki delujejo na svoj in ne javen račun, cilj je transfer blaginje in ne povečanje, povsod prevladuje načelo kompenzacije in ne optimalizacije.

Beckerjevo imperialno osvajanje neekonomskih področij ni brez nevarnosti. Poglejmo dva najbolj znana primera. V kazenski politiki Becker postavlja vprašanje cene življenja na smrt obsojenih. Koliko bi plačal obsojeni, da se izogne usmrtitvi? Tudi pri trgovanju s človeškimi organi je podobno. Prosti trg organov določa njihovo ceno in usmerja zdravje ljudi. Tako trčimo ob absurdnost Beckerjeve analize. Becker provocira in hkrati ponuja rešitve. Prvo je teoretsko sprejemljivo, drugo pač ne. Najprej se je težko sprijazniti z vsem, kar ljudi degradira v ekonomski material, odtujenost biti in imeti. Družbene posledice ekonomizacije so hitro nesprejemljive in na meji absurda. Ljubezen, otroci, zločini in organi preprosto niso naprodaj. Ne zgolj zaradi kulture in morale, temveč zaradi politike možnega in sprejemljivega.

Beckerjev ekonomski logos nas ne pusti brez stališča, ali ga sprejemate ali zavračate, ali začnete misliti nekaj tretjega. Zagotovo bi v Conchiti Wurst na Evroviziji 2014 sprevidel novo ekonomiko bradatih žensk in tržni brezup političnih nazadnjakov. Toda kaj več lahko stori znanstvenik, četudi ekonomist?