Idiot

N'toko

16. 5. 2014  |  Mladina 20  |  Žive meje

ἰδιώτης (idiōtēs): individualist, privatni državljan, posameznik, ki zavrača udejstvovanje v javni sferi

Ah, volitve, končno ste spet tu! Predvolilni čas je zame nekakšno postno obdobje, 40 dni burnih razprav o tem, zakaj se mi zdi pomembno spremljati politiko in voliti. Že vnaprej vem, da moje besede ne bodo kaj dosti vplivale na nevernike, a vseeno pridigam o volilni dolžnosti z vnemo novega spreobrnjenca. Morda sem v svoji fanatičnosti postal že nekoliko odtujen, zato sem se letos misijonarskega dela lotil nekoliko drugače; poskušam se vživeti v kožo nevolilcev in poslušati njihove zgodbe. Zanima me namreč, kakšen je svet nepolitičnih ljudi, za katere država ne obstaja in se vsa stvarnost odvija le v njihovih zasebnih svetovih.

Gospa srednjih let, ki je politika ne zanima, mi je zadnjič razložila vse o svojih zdravstvenih kalvarijah. Po neštetih urah čakanja je od svojega zdravnika vedno odhajala brez napredka in tako prišla do sklepa, da si človek lahko očitno pomaga le sam. »Vsak je odgovoren zase!« mi je zatrdila. Začela je z googlanjem svojih simptomov, končala pa na tečaju face-force joge. Še dobro, da imamo internet in nešteto privatnih new age storitev, da nadomestijo delujoč zdravstveni sistem.

Prijatelja v tridesetih, ki ga politika ne zanima, je direktor pred kratkim postavil pred odločitev: »Odpri s. p. ali pa si poišči drugo službo.« Na hitro se je naučil računovodskih veščin in postal samostojni podjetnik, čeprav mu sprememba statusa ne prinaša ne samostojnosti ne podjetništva. Ker po novem zasluži premalo za preživetje, se je lotil še kupa drugih poslov, za katere mu ne pripadata niti dopust niti bolniška. Pohvali se mi, da se je v življenju znašel, in zdaj dela dan in noč. Še dobro, da je za mladega sp-jevca na voljo toliko podplačanih freelance služb, da te nadomestijo redno zaposlitev.

Prijateljica, ki je politika ne zanima, je po končanem študiju ugotovila, da ji njena bolonjska diploma nič kaj dosti ne pomaga pri iskanju zaposlitve. Plačala si je tečaj pilatesa v bližnjem vadbenem centru in par mesecev kasneje začela tam voditi ure, z nekaj dodatnimi tečaji pa bi utegnila napredovati in se začela z novo dejavnostjo celo preživljati. Dve leti in nekaj tečajev zumbe, body pump joge in ajurvedske smoothie terapije kasneje še vedno ne živi od svojega dela, a mi vsakič razloži, da »se mora človek v teh časih nenehno izobraževati«. Še dobro, da imamo toliko plačljivih tečajev novodobnih veščin, da nadomestijo funkcionalen šolski sistem in hkrati servisirajo naraščajoče potrebe po antistresnih terapijah obupanih žensk in pregorelih sp-jevcev, ki jih je zdravstveni sistem pustil na cedilu.

Ko poslušam vse te zgodbe, se sprašujem, od kod prihajajo stereotipi o Slovencih, ki ne prevzemajo odgovornosti in samo čakajo, da jim kaj pade z neba? Ne vem, s kom se družijo ljudje, ki tako mislijo, ampak prisegam, da vsi okoli mene delajo precej več kot osem ur na dan in ne čakajo na nikogar. Še več, prepričani so, da so za svojo situacijo krivi sami in da morajo tudi sami vse rešiti. Če mene kdo vpraša, so postali preveč odgovorni. Postali so sami svoji učitelji, zdravniki, računovodje, psihiatri, novinarji in hej, celo inšpektorji (»Uporabi razum, vzemi račun!«). Pod geslom »Človek mora celo življenje vlagati vase!« so se iz državljanov spremenili v mini države, ki servisirajo same sebe in svoje storitve hkrati poskušajo prodati naprej.

A ni zanimivo, da so se ljudje pripravljeni tako intenzivno aktivirati na vseh možnih področjih, nočejo pa vzeti v roke časopisa ali se sprehoditi do volišča? Po vsem tem, kar so se morali naučiti, da lahko preživijo, na koncu potegnejo črto pri predvolilnih programih strank in si rečejo: »To pa ne! Politika me ne zanima!« Kupujejo eko izdelke, prisegajo na fair trade, ločujejo odpadke, uporabljajo javni prevoz in vsak vikend tečejo na Šmarno goro, a o politiki, ki najbolj neposredno vpliva na njihove službe, zdravje in prihodnost, enostavno nočejo slišati. Raje sami postanejo država, kot pa da sodelujejo pri upravljanju tiste, v kateri živijo.

Politične abstinence si ne znam razložiti drugače, kot da se ti ljudje obstoja države nikoli niso zavedali, saj so bila za njih šolstvo, zdravstvo in zaposlitev nekaj samoumevnega. Ko nam priteče pitna voda iz pipe, si nihče ne reče: »Hvala bogu, da živim v državi s takšno vodno politiko!« Če torej verjameš, da je Republika Slovenija z vso infrastrukturo in zakonodajo padla z neba, potem razumem, da te politično dogajanje ne zanima. Če pa pomisliš, da so vse te pridobitve plod družbenih dogovorov in odgovornega vodenja, potem so volitve zate še kako pomembna reč. Nobena količina dela na sebi namreč ne bo pretehtala teže političnih odločitev, ki ukinjajo nujne javne storitve in programe.

Zato me politika zanima. Ker mislim, da zdravje ženske, ki je vse življenje plačevala zavarovanje, ne bi smelo biti odvisno od sreče pri izbiri pravega izmed stotih ponudnikov new age terapije. Ni treba, da sama postane zdravnica, pač pa potrebuje strokovno obravnavo zdravnikov, katerih šolanje je v končni fazi tudi sama pomagala financirati. Politika me zanima, ker mislim, da si delavec, ki za podjetje redno opravlja delo, zasluži biti tam redno zaposlen, imeti pošteno plačo in pripadajočo varnost. Ni na njem, da ustanovi svoje podjetje, samo da lahko dela za nekoga drugega. Politika me zanima, ker mladi po koncu študija ne bi smeli ostajati brez vsakršnih možnosti zaposlitve, prepuščeni zasebnim agencijam in kvazi izobraževalnim ustanovam, ki monetizirajo njihove stiske.

Očitno pa so tudi ljudje v stiskah izgubili družbeno perspektivo in rešitve iščejo le znotraj sebe. Edini, ki se še znajo povezovati in se zavzemati za svoje pravice, so bogataši. Naj se vam torej ne zdi čudno, da nas imajo za idiote.