Kverulant

Vlado Miheljak

25. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Dva leva

»Vsi tisti Slovenci, ki jim sedanja Srbija in bratsko enotna Jugoslavija nista po godu, se lahko mirno izselijo v Gradec ali Philadelphio.«
— Mihajlo Švabić je na mitingu resnice na Ušću v Beogradu ponudil nepridnim Slovencem možnost odhoda iz države (21. 11. 1988)

Udeleženka mitinga 1: »Pravzaprav mi smo prišli bolj v podporo vseh teh stvareh, ki se dogajajo na sodišču pa povsod.«
Udeleženka mitinga 2: »Dokler ne bodo šli nekam kamer izven meje, tok časa ne bo miru v Sloveniji.«
Novinar: »Koga imate v mislih?«
Udeleženka mitinga 2: »Ja tovariša Kučana in pa njegovo bando.«
— Vernice JJ so na mitingu resnice na Prešernovem trgu v Ljubljani nepridnim Slovencem zaukazale odhod iz države (18. 5. 2014)

Ni čisto res, da julija ne poznamo volitev. V Kambodži so že bile volitve julija, na Madagaskarju in v Papui Novi Gvineji tudi. In kajpak v Zimbabveju, kjer je za nesmrtnega predsednika Roberta Mugabeja tako ali tako vsak mesec primeren za prepričljivo zmago. Ampak v teh daljnih deželah se zgodijo volitve julija predvsem zato, ker je tam percepcija koledarja drugačna kot v Evropi. No, tudi v Evropi se najde kakšen primer volitev, ki segajo globoko v počitniški julij.

V Nemčiji so se 31. julija 1932 zgodile za politično zgodovino Nemčije in sveta zelo pomembne volitve. Takrat je Hitlerjeva NSDAP prvič dobila prepričljivo večino (37,3 %), a jim je Hitlerja, NSDAP in tudi 13,7 milijona njegovih volivcev še uspelo ukaniti ter prevzem mandata zadržati za nekaj mesecev. Nemški časopisi takrat niso bili deprimirani zaradi triumfa protiparlamentarne večine, ampak navdušeni, ker Hitlerju ni uspel pohod na oblast. A po novembrskih volitvah istega leta (te so se zanj končale celo nekoliko manj ugodno kot julija) je s kompromisi in izsiljevanji le dobil kanclerski mandat in volitve marca 1933 so bile labodji spev weimarskega parlamentarizma. Na takratnih zadnjih še večstrankarskih volitvah je dobila Hitlerjeva NSDAP 43,9 odstotka glasov. Kasneje so volilni sistem poenostavili. Nastopala je samo NSDAP, ki je na svojo listo uvrstila še nekaj poštenih nestrankarskih kandidatov. Rezultat je bil za listo NSDAP dober. Novembra 1933 so dobili vseh 661 mandatov. Nadaljevanje je znano. In konec zgodbe tudi.

Pri nas doslej ni nikomur padlo na misel, da razpisal volitve julija; prav v času, ko je največ ljudi na dopustu. Je pa to uspelo Borutu Pahorju, ki je na njemu lasten patetični način sporočil urbi et orbi, da sedaj menda gre za Slovenijo. Torej ne za volivce in njihovo voljo, ampak za vprašanje preživetja aktualnega političnega razreda. Če bodo volivci izbirali julija, bodo zgolj kolobarili med tistimi, ki že doslej izčrpavajo Slovenijo. Res imamo političnega klovna za predsednika, a to vseeno ne spremeni dejstva, da bodo posledice teh volitev lahko zelo dolgoročne in usodne. Na teh volitvah bo manjšina, ki bo v poletni pripeki prišla na volišča, izbirala, kakšno Slovenijo hoče. Ali takšno, v kateri bodo vladali pravnomočno obsojeni kriminalci, ali kakšno drugo. Nižja ko bo volilna udeležba, večja bo verjetnost črnega scenarija.

V teh dneh smo priča dveh mentalitet v slovenski politiki. Razlika med njima je očitna. Peter Vilfan je zbil pešca, napihal rahlo čez dovoljeno količino vsebnosti alkohola (ne za 0,7 mg, kot sem zadnjič napačno napisal, ampak 0,07 mg!) in brez vsakršnega ovinkarjenja odstopil, ne da bi počakal na morebitne boljše rezultate laboratorijskega izvida. In ni iskal nobenih teorij zarote. Starčka mu niso podtaknili komunisti. V ozadju ni bila Udba, ne Murgle. Pač neljuba nesreča, brez objestnosti, brez naklepa. Smola za oba, za ponesrečenca in za storilca. Teden po nesreči je prišla v javnost informacija, da je natančen laboratorijski test pokazal, da Vilfan ni prekoračil dovoljene meje, a je vseeno vztrajal pri svoji odločitvi o nepreklicnem odstopu.

Po drugi strani pa imamo politika, ki se mu je uspelo z zastaranji primerov izogniti pojasnjevanju in odgovarjanju za trgovino z orožjem in neznano usodo velikih količin denarja; politika, ki mu niso tuji nobena manipulacija, laž, ponarejanje dokumentov in izjav, ko je treba diskvalificirati politične nasprotnike; politika, ki diskvalificira tudi sodišča, ki ga pravnomočno obsodijo … In sedaj, ko bi moral pakirati za dvoletni oddih, organizira lumpenproletarske vstaje proti pravni državi. S pravnomočnostjo obsodbe se zgodba o Patrii še ni končala, ampak šele zares začela. Ne podcenjujmo kondicije političnega kverulanta. Sedanje stanje nenehnih tožb je njegovo naravno stanje. Koga bo naslednjega tožil? Že koga. Pravkar poteka tožba proti Delu in Borisu Ježu. Zakaj že? Že zakaj. Menda tokrat za kolumno Zgodovine se ne dela po nočnih sanjah. Kdor jo je prebral, ve, da so razlogi za tožbo prej klinični kot pravni. A tako je to, ko imamo opravka s političnim kverulantom. Organizira si užitek kot žrtev in kot storilec. Vseeno, ali drugi tožijo njega ali on druge. In ni ujetnik svojih fiksacij le on in njegovi verniki, kakršni so se v nedeljo zbrali na Prešernovem trgu ali prej pred sodiščem. Žrtve smo vsi. Slovenija se več kot dve desetletji vrti le okoli političnih kompleksov zaradi neizbrisljivih neljubih faz v političnem življenjepisu ene same osebe.

Morasti zgodbi ni videti konca.