Brati Tolstoja

dr. Bogomir Kovač

23. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Evropske volitve 2014 obljubljajo drugačnost, dejansko ne pomenijo nobenega pravega politično-ekonomskega zasuka. Ekonomska recesija ni premagana, institucionalne pomanjkljivosti niso odpravljene, politična kriza še vedno traja. Demokratični primanjkljaj je tu logična posledica neliberalne ekonomske agende. Ekonomska divergenca se je s krizo poglobila, EU grozi postopno politično umiranje, razpad EU je danes bližje kot njena reintegracija. Volitve 2014 so prvi korak k možni rešitvi ali propadu sedanjega projekta. Politični čas se izteka in ekonomski kozmetični popravki ne bodo dovolj. Za zdaj EU lahko reši zgolj čudež ekonomske rasti, ki bi znova prekril politične razpoke in skrivnost evropske združevalne ideje.

Evropske parlamentarne volitve naj bi bile tokrat drugačne, nekakšen novi začetek evropske politične demokracije, kot jo zapoveduje Lizbonska pogodba. Toda odločilna sprememba, da bodo evropski parlamentarci na prvi redni seji julija odločali o predsedniku EK in da danes volivci izbirajo med petimi imeni, je nova politična prevara. Novo izvoljeni evropski parlament (EP) bo zgolj potrjeval predlog, ki ga bodo oblikovali voditelji držav v evropskem svetu (ES). Tu naj bi upoštevali volilni izid, niso pa vezani nanj in tudi ne na vodilne kandidate parlamentarnih list (EPP, PES, ALDE …). Že danes je jasno, da manjkajo Francozi in da ni Poljakov, da je lahko preveč moči v rokah Nemcev in Italijanov … EP je torej v ključni točki novega demokratičnega preboja še vedno omejen z medvladnimi interesi in kadrovskimi ključi. ES z močnimi nacionalnimi voditelji dejansko odloča. Problem politične legitimnosti EU je, da ne deluje kot politična unija, temveč kot matrika nacionalnih držav, strank in politikov.

Večja personifikacija letošnjih evropskih volitev je prvi korak v pravi smeri, čeprav neposredno ne izbiramo predsednika EP in ne volimo evropskih političnih list. Tega Lizbonska pogodba ne dopušča. Paradoks je očiten. Od leta 2010 evropske institucije v veliki meri krojijo politično-ekonomsko usodo članic. Toda večja ekonomska pričakovanja EU niso povezana z večjo politično participacijo ljudi in članic. Volilna udeležba na evropskih volitvah pada od leta 1979, več ekonomske EU pomeni vedno manj njene politične pokritosti. EP dejansko spominja na parlament 19. stoletja, ko so bili v ospredju elite in politična zakulisja, ne pa legitimnost in široka politična participacija. Volivci danes vedo, da je EP predvsem stičišče lobistov, prostor političnih privilegijev in manipulacij. Vedo, da njihov glas ne vpliva na nič in nikogar ne zavezuje. Zato politično vedno bolj ignorirajo EU in njene volitve, pa tudi vedno manj verjamejo v skupno vizijo EU.

Projekt politične unijeje očitno propadel. Zakaj? Razlogov je veliko. EU je od začetka stavila na ekonomsko in ne politično integracijo, bolj je v ospredju regulacijska politika kot ljudje, hitreje se je širila kot poglabljala. Ekonomske razlike in potrebe so preprosto presegle politično kapaciteto EU. Če želimo fiskalno unijo, potem niso dovolj fiskalna pravila, temveč potrebujete transferje in investicije. Zato potrebujete vsaj desetkrat večji proračun in lastne evropske proračunske vire, pa tudi več davčne usklajenosti med članicami. Če želite monetarno unijo, potrebujete evro kot skupno valuto, ECB kot normalno centralno banko. Toda EU je politično-ekonomsko premalo integrirana, da bi lahko imela evro. Zato evro ne more biti sredstvo njene integracije. Politiki so leta 1992 pomešali vrstni red in evro je v sedanji zastavitvi zgrešen politični projekt. Bančna unija je nova zgodba, ki šele prihaja. Toda njegovi štirje stebri ne povezujejo niti vseh bank niti ne omogočajo njihovega kriznega reševanja in celovite varnosti varčevalcev. Sivega bančnega sistema unija ne pokriva, čeprav obvladuje njene finance. Vsi ti ekonomski projekti zahtevajo politično federalizacijo EU, ta pa je danes želena manj kot kadarkoli.

Problem politične legitimnosti EU je, da ne deluje kot politična unija, temveč kot matrika nacionalnih držav, strank in politikov.

Ali obstaja alternativa? Zagotovo danes ni več mogoče prodajati EU kot prostor miru in socialne blaginje. Kriza je EU spravila s tečajev. Multilaterizem je postal unilaterizem, suverenost je zamenjala hegemonija, enakost postaja odvisnost centra in periferije. EU preprosto potrebuje zasuk k ljudem, od spodaj navzgor. V ospredje je treba postaviti politični projekt unije in kulturo skupnega bivanja. EU je bil doslej politični projekt z ekonomskimi sredstvi, dejansko pa lahko preživi kot skupno dobro državljanov. Začetni koraki so preprosti. Več medijske pokritosti, več skupnega izobraževanja, več kulture sodelovanja pri skupnih projektih. Mladi bolj kot delo potrebujejo kompetence za skupno preživetje. To naj jim omogoči projekt EU, drugo bodo rešili sami.

Pomislite, v domala predvolilnem času je EP obravnaval telekomunikacijski paket, ki zadeva slehernika. V ZDA bi se ob tem kresala javna politična razprava, v EU je to zgolj obrobna novica. Celo javna soočanja mnenj petih nosilcev volilnih list EP pod okriljem EBU so spremljali redki. In kaj smo videli? Trije vodilni ponujajo variacije neoliberalnega razvojnega modela EU, ki je temelj sedanje krize. Ni alternative, če pa je, je druga dva nista znala prodati. In to je usoda EU. Zavozila jo je politična desnica, levica pa nima ekonomskih odgovorov.

Po volitvah ostajajo odprti trije scenariji. Status quo, kjer EU postaja super velika Švica, lepa toda brez pomena. Nasprotni scenarij je razpad v naslednjih sedmih letih, zaradi ekonomskih nasprotij, izstopa Grčije, VB, težav Italije, pa tudi nezadovoljstva Nemčije. Optimistični scenarij ostaja odprt, kot upanje v možen zasuk. Obstaja še zadnja možnost. Vojna in mir. Zato je bolje brati Tolstoja kot se bojevati z Rusi. Zato stavim na kulturo in politiko pred ekonomijo topov in masla.