KUKU koalicija?

Vlado Miheljak

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Dva leva

Boste še ostali član stranke in v politiki?
Igor Lukšič: »Poglejte, jaz sem politično človek od drugega razreda osnovne šole, ko so me izvolili za predsednika razreda.«
— Igor Lukšič se ne poslavlja od svoje prve ljubezni (Radio Slovenija, 28. 5. 2014)

Takšnih osebnih napadov, kot jih je Šoltes, verjetno pred volitvami ni doživel še noben kandidat. Zagotovo pa ne noben novi igralec. Ne le norci in plačanci po raznih forumih, tudi novinarji so mu neobrzdano zastavljali vprašanja o domnevni družinski nagnjenosti k genocidnosti, kleptomanstvu in celo k suicidalnosti. Očitno je ob javnomnenjski detekciji dobrih obetov nastala med konkurenti huda panika.

O.K., tega smo vajeni. A dobri poznavalci zakulisij in medijskega spina namigujejo, da je vsaj v enem delu te umazane kampanje puščala prstne odtise stranka politične levice SD. Ne vem. Ne bi pa se čudil, če bi bilo res, kajti ravno SD se je mesece in mesece, praktično vse od poraza (glede na izražene aspiracije) na predčasnih volitvah 2011, več ukvarjala s potencialnimi partnerji kot političnimi nasprotniki. Ko pa so na valovih ljudske vstaje vzniknili novi igralci, se sploh več ni brzdala. Saj se spomnite tistih ponesrečenih Lukšičevih dovtipov ob nastajanju zametkov novih strank? Lukšič je januarja letos na novinarski konferenci duhovičil, da bodo nove stranke pred volitvami »zagotovo skočile v neko koalicijo z naslovom Zares verjamem v solidarnost in bodo verjetno zbrale kaj več kot za sladkorni trs glasov«. Pri tem je dodal, da je tovrstnemu »veseljačenju po političnem prostoru« treba narediti konec. Po nedeljskih evropskih volitvah se je veseljačenje res izteklo. SD je dosegla svoj najnižji rezultat po letu 1990. Omenjeni novi igralci brez infrastrukture, organizacije in brez enakovrednega dostopa do medijev so skupaj dosegli dvakrat večji odstotek kot SD. Lukšič, ki ga je kot nosilca liste s preferenčnimi glasovi premagala Fajonova, pa je kljub smešnim racionalizacijam na večer volitev v ponedeljek zjutraj odstopil.

Vnema za nabijanje sovražnosti je pravzaprav popustila že nekaj dni pred volitvami, ko je bilo bolj ko ne jasno, da bo SD doživela brodolom. Začeli so ponujati roko povezovanja in oblikovanje nekakšne slovenske leve predvolilne zveze po vzoru zmagovite Kukuriku koalicije na Hrvaškem. V redu, to bi bilo dobro za politično levico. A vprašanje je, kdo naj bo v središču povezovanja. Ali si ta čas SD res »zasluži«, da se umesti v središče nove leve arhitekture? In koliko je ta njihova namera sploh resna, koliko ni bila zgolj refleks v paniki? Pač, podtikanje kukavičjih jajc v skupno gnezdo. Nekakšna KUKU koalicija. No, tudi odzivi vabljencev so zadržani. Morda preveč. Široke predvolilne koalicije z zmagovito formulo ne delaš iz programsko popolnoma usklajenih strank, ampak iz tistih, ki zmorejo prispevati k minimalnemu skupnemu imenovalcu. V primeru leve koalicije je to socialna država, ohranjanje javnega zdravstva, šolstva, strateške državne/družbene lastnine. In v iskanju minimalnega skupnega imenovalca znajo nastati problemi. To se je že kazalo v času pred evropskimi volitvami, ko se nista zmogla povezati trojček ZL in Solidarnost. Namesto da bi se tvorno pogovarjali o premoščanju osebnih razlik, programske so itak zgolj kozmetične, so se v Mladini z mano raje prepirali o tem, kdo od njih je in kdo ni pravi levičar. Rezultat je viden. Tri stranke ZL so skupaj dosegle 5,5 odstotka, kar ni malo, a je zelo daleč od cilja, ki so si ga zastavile. Skupaj s Solidarnostjo in kančkom sovpadajoče sinergije ob skupnem nastopu bi zagotovo dobile en mandat.

Kakorkoli. Evropske volitve so dobra lekcija. Od strank (politične) levice samih pa je odvisno, ali se bodo kaj naučile. Prihajajoče državnozborske volitve bodo prelomnica. Politična levica lahko zmaga ali zgubi bolj kot kadarkoli doslej. Že nedeljske volitve, ki so se za levico tako slabo končale, imajo za kuliso velike zmage desnice prikrito jasno sporočilo: povezani sploh ne bi izgubili. Še bolj pa to razkriva simulacija državnozborskih volitev, izpeljana pri anketiranih na vzporednih volitvah. Kot je objavila TVS, bi po teh rezultatih SDS dobila 25,3 %, (stranka) Cerar 11,1 %, Desus 9,0 %, (stranka) Šoltes 8,2 %, SD 8,1 %, NSi 7,9 %, ZL 4,4 %, (stranka) Bratušek 4,3 %, SLS 4 %, PS 3,5 %, SNS 3,1 %, Solidarnost 1,9 %, DL1,1 % in Zares 0,6 %. Iz te simulacije je jasno, da lahko levica močno zmaga, če ne bo z razpršenimi listami glasov metala stran. In ta razmerja so dobljena na podlagi izrazito asimetrične distribucije udeleženih volivcev. Ko bo namesto 24 % vsaj 60 % in več volivcev na voliščih, bo rezultat lahko za politično levico še bistveno boljši. Pod pogojem seveda, da volitve ne bodo julija ali avgusta. Sami bodo v naslednjih tednih odločali o svoji usodi.

Ne gre pa tudi pozabiti, da je tokrat desnica izjemoma delovala nekonfliktno in optimalno povezano v dve skupini. Prav lahko se zgodi, da se bodo obnovili tradicionalni konflikti, ki jih bo po stari navadi generirala morebiti ogrožena SDS. Aleš Hojs (ki ga ljubkovalno imenujejo Janšev človek v NSi) je že razglasil volilni izid skupne liste, ki je podvojila mandate glede na zadnje volitve, za neuspeh. Delno gotovo zaradi tega, ker je Hojsa, ki je bil na drugem mestu na skupni listi, z zadnjega mesta s preferenčnimi glasovi premagal Bogovič. Delno pa zato, ker povezana ali združena krščansko-ljudska opcija ogroža SDS.

Če bo sprega političnih mastodontov vseh barv in predsednika države forsirala volitve julija ali celo avgusta, se bo morala kar najhitreje organizirati civilna družba, da zaščiti politični interes javnosti.