N'toko

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Žive meje

Mi smo 76 %

Zmagoslavje skrajne desnice po Evropi ni stranski proizvod volilne abstinence, ampak njena neposredna posledica

Kdo je pravzaprav zmagal na evrovolitvah? Vsi mediji trdijo, da je bila to stranka SDS, ki je zbrala okoli sto tisoč glasov. A če pogledamo statistiko pobližje, bomo hitro ugotovili, da je SDS doživela hud poraz. Največji kos statistične torte, kar 76 odstotkov, je pripadel skupini, ki ji javnomnenjske raziskave pravijo »Ne Bi Volil«. Kako je torej mogoče, da v evropski parlament pošiljamo stranke, ki v resnici predstavljajo le manjšino? Mnogi opozarjajo, da imamo opraviti z veliko novo silo na političnem prizorišču in da je treba končno upoštevati glas teh 76 odstotkov. Več kot očitno so povedali, da se ne strinjajo s sedanjo politiko in da zahtevajo radikalne spremembe. Konec je dni, ko lahko nevolivce ignoriramo ali zmerjamo z idioti. Oglejmo si torej pobližje, kdo sestavlja skupino »Ne Bi Volil« in kaj zahtevajo pravi zmagovalci volitev.

Tako kot vsa gibanja ima tudi Ne Bi Volil različne frakcije, ki se razlikujejo po prepričanju. Za začetek si oglejmo stališča prevladujoče struje znotraj movementa. Ta skupina na vprašanje, zakaj bojkotira volitve, odgovori: »Kakšne volitve? Joj, jst to nč ne spremlam, dejte koga druzga vprašat.« Volitve opazijo le po tem, da se med jumbo reklame za telefone in zavarovalnice vrinejo še face nekih sumljivih tipov v kravatah in da nekateri frendi na Facebooku (ki jih seveda hitro odfrendajo) smetijo njihov wall s politiko. Pripadniki struje Kakšne Volitve? so najverjetneje preživeli volilne dni v nakupovalnih središčih, ampak v resnici je težko reči, ker ne vedo, na kateri dan so volitve dejansko potekale. Gre torej za zelo radikalno skupino, ki je nestrinjanje s politiko tako zelo ponotranjila, da na vseh ravneh zanika njen obstoj in se je odpovedala stališčem.

Druga, nekoliko manj radikalna idejna šola znotraj gibanja Ne Bi Volil si sicer dovoli imeti mnenje o politiki, a na vprašanje, zakaj bojkotira volitve, odgovori, da »so itak vsi enaki!«. Priznava torej obstoj politike, ne priznava pa razlik med posameznimi kandidati. Nobene razlike ni med Benjaminom Vazom Ferreiro in Janezom Janšo, med Luko Mesecem in Zmagom Jelinčičem. Pripadnike šole Vsi So Isti si zato lahko predstavljate kot svojo babico, ki ne loči, ali za slovensko košarkaško reprezentanco igra Goran Dragić ali njen sosed Tinček, ker se itak »vsi samo neki podijo za tisto žogo«. Priznava torej obstoj košarke, zavrača pa misel, da bi lahko bili nekateri v njej boljši ali slabši.

Še nekoliko popustljivejši so zagovorniki ideje Nočemo Manjšega Zla. Ti trdijo, da bi se volitev udeležili, če bi na njih nastopil kak dober kandidat, do takrat pa ne mislijo izbirati najmanj slabega. Priznavajo torej kvalitativne razlike med igralci, a se volitev vseeno vzdržujejo, ker ni nihče dovolj dober, da bi jih predstavljal. Morda se vam zdi, da ne gre več za čistokrvne nevolivce, toda ne pustite se zapeljati; pripadniki frakcije Nočemo Manjšega Zla od svojih političnih predstavnikov zahtevajo več moralnosti, kot je zahtevajo od prijateljev, zakonskih partnerjev in celo od samih sebe. Za večino se v 20 letih ni našel še niti en sam kandidat, ki bi dosegel njihova visoka etična merila. Politik, ki ga bodo obkrožili, bo moral priti na zemljo naravnost iz Marijine brezmadežne maternice.

Res voliti ne pomeni nič drugega kot podpirati sistem, ki je v svojem jedru gnil, zato je treba oblast nepreklicno zrušiti in jo vrniti ljudstvu?

Potem pa imamo tu še najmanjšo frakcijo, ki se ji reče Vsi Na Ulice! Ti so si drugače od drugih nevolivcev za oblikovanje stališč vzeli več kot dve minuti. Preučili so položaj in empirično prišli do ugotovitve, da imajo glavno besedo v parlamentu najpogosteje lobisti in da je ideja predstavniške demokracije sporna. Voliti torej ne pomeni nič drugega kot podpirati sistem, ki je v svojem jedru gnil, zato je treba oblast nepreklicno zrušiti in jo vrniti ljudstvu. Problem seveda nastopi pri izvedbi. Če ljudstvo, ki ga nameravaš osvoboditi, demokratično ne podpre tvoje vizije družbe, se ne moreš imeti za legitimnejšega branilca njegovih interesov, kot so trenutni politiki. Ostane ti še možnost terorizma ali pa russellbrandovsko čakanje na to, da se človeštvo skupinsko vzdigne na višjo evolucijsko stopnjo. Najverjetneje pa boš postal georgecarlinovski cinik in se imel za aktivista, ker vse okoli sebe kličeš ovce.

Leta 2012 je aktivnejši del frakcije Vsi Na Ulice! dejansko šel na ulice in več mesecev zahteval odstop vseh politikov. Med njimi sem bil tudi sam, nezadovoljen in željan sprememb. Ure in ure sem se pogovarjal z najrazličnejšimi aktivisti, številni izmed njih so mi predstavili zelo konkretne zamisli o tem, kako vpeljati več neposrednega odločanja in pravičnejšo razdelitev dobrin. Ko pa so ti ljudje spremembe poskusili vnesti v lokalne skupnosti, institucije in politiko, smo jim obrnili hrbet in jih označili za izdajalce. Ker z vstopom v sistem baje daješ legitimnost sistemu ... Kot da bi nasprotoval umivanju, ker s tem daješ legitimnost umazaniji. Imamo vse možnosti, da podpremo drugačne pobude in spremenimo sistem, pa tega ne storimo. Zato se nehajmo pretvarjati, da se bo zdaj zdaj pojavilo kaj boljšega, kar nas bo nagovorilo k participaciji. Boljše ideje in ljudje so že tu, potrebujejo le še nas.

Kako bo torej videti svet, v katerem bo končno slišan glas 76 odstotkov nevolivcev? Natanko tako, kot je videti danes, leto in pol po protestih. Lahko se še tako trudimo nizko udeležbo predstaviti kot znak naraščajočega nezadovoljstva s politiko, v resnici gre predvsem za znak naraščajočega nerazumevanja družbe. To, kar čutite v zraku, ni upor, ampak individualizem, pasivnost in neobveščenost. Kam pelje takšno zanemarjanje demokracije, kažejo izidi evropskih volitev, saj se povsod vzpenjajo tisti, ki demokracijo ukinjajo. Zmagoslavje skrajne desnice po Evropi ni stranski proizvod volilne abstinence, ampak njena neposredna posledica. Ali so nadobudni samodržci v parlamentih res legitimni predstavniki ljudstva? Seveda so. Diktatorji so namreč edini mogoči predstavniki ljudi, ki jim je demokracija odveč.