Grega Repovž

6. 6. 2014  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Tudi poštarji

»Letnega poročila Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani izpred 27 let se ne spominjam. Če sem del tega poročila res pripravila, sem bila tako kot vsi ostali namestniki javnega tožilca delo dolžna opraviti po odredbi šefa tožilstva.«
—Barbara Brezigar, v vseh režimih neodvisna tožilka, odgovarja na razkritje RTV Slovenija, da je leta 1987 nadzorovala Mladino in druge »politične delinkvente«

SDS z nedeljskim referendumom dokazuje, da med mandatom zadnje vlade sprejeti zakon onemogoča razkrivanje nečednega ravnanja posameznikov v času komunizma. Po razkritju ravnanja tožilcev je strah res odveč – še prva pravosodna dama SDS Barbara Brezigar se mora danes čuditi, kaj vse so ji naložili šefi v času komunizma in kaj vse je bila pripravljena narediti; prebirala je na primer Mladino in ugotavljala, za kateri članek bi veljalo začeti pregon.

Se pa Brezigarjeva danes tega ne spomni več. In res bi bil že čas, da ljudi nehajo preganjati s tem, tudi Brezigarjevo. Komu mar, zdaj smo že skoraj četrt stoletja v neki drugi državi, nekih drugih razmerah in ni nam treba več ves čas brskati po omarah komunizma. Nekateri imajo maslo na glavi, a naj se s tem ukvarjajo sami. Nerodno seveda je, da po starih omarah spet brska SDS in da je zdaj iz ene padla prav Brezigarjeva, ki celo nastopa v propagandnih spotih stranke pred referendumom. Glede na to, da sama to zahteva za druge, je seveda prav, da je njena zgodovina prišla na plano. Je pa seveda zanjo to neprijetno. A naj ji pomagamo: tudi predsedniku SDS Janezu Janši samemu se ves čas dogaja nekaj podobnega. Ko se je lotil zmerjanja, da so nekateri hodili v šole v Titov rodni Kumrovec, pa je iz starega arhiva njegovih mladostnih prijateljev padla skupinska fotografija iz prav tega Kumrovca.

A za SDS je večji problem, če kdo na zabavi za zabavo nosi staro pionirsko kapo, kot pa to, da je sam njen predsednik v času komunizma hodil v Kumrovec. Kot gre razumeti SDS, je bilo takrat to pravilno in pravo ravnanje, če si hotel napredovati kot družbenopolitični delavec, tako kakor je bilo pač prav iskati politične delinkvente – če si hotel biti namestnik javnega tožilca. Seveda vse to le pod pogojem, da si danes član ali simpatizer SDS: kdor je danes na pravi strani, mu je za nazaj vse oproščeno.

Tako ostajajo ključne teme sedanjosti v ozadju. Da na primer slovenske banke, ki so bile dokapitalizirane z javnim denarjem, še vedno ne servisirajo gospodarstva. Namen dokapitalizacije je bil po vseh evropskih državah enak: okrepiti banke, da začnejo gospodarstvo napajati z likvidnostnimi sredstvi. V Sloveniji smo od začetka krize izpeljali že štiri velike dokapitalizacije, a banke ostajajo toge, vlada pa se ne odziva. Slovenija je hkrati postala zelo jasen cilj tveganega kapitala, saj v doslej znanih privatizacijah, v Heliosu in pri Mercatorju, nastopajo najspornejši skladi, ki so znani po tem, da kupujejo predvsem podjetja, ki jih je mogoče finančno izčrpati. Tudi s tem se v Sloveniji nihče ne ukvarja, nihče ne nadzoruje dogajanja. Celo več: prišli smo tako daleč, da so prihodi takšnih špekulantov prikazovani kot dokaz napredovanja in razvoja slovenskega gospodarstva. Sklade, ki se danes zanimajo za nakup slovenskega Telekoma, so v Nemčiji nedvoumno razglasili za sporne in nezaželene. Ker je za njimi ostalo opustošenje.

Nobenega razmisleka, nobene analize, nobenih strategij. To je osrednji problem slovenske politike, ki je to pokazala tudi pri svojem temeljnem opravilu, izvajanju parlamentarne demokracije. Predsednik republike in sedanje stranke so imeli dovolj časa, da razmislijo, kako izpeljati volitve, da bodo zagotovili najširše uveljavljanje volilne pravice. Imeli so paleto možnosti. A so vztrajali, da bodo volitve poleti – v imenu volivcev, a dejansko zaradi ohranjanja moči in sedanjih političnih razmerij. In ko so v roke dobili izide volitev v evropski parlament, predvsem podatke o udeležbi, se še vedno niso ustavili, ampak so vztrajali – kot bi bilo pomembneje dokazati, kako trdna so njihova stališča, ne pa koliko modrosti in državniške drže zmorejo. Zdi se, da so se šele zdaj začeli zavedati, kaj so naredili – in še to v trenutku, ko jim je državna volilna komisija začela naštevati, kako vse bo volilna pravica okrnjena, če bodo volitve 13. julija. Zgolj mimogrede: niti pošta poleti ne dela enako hitro kot med letom. Tudi poštarji imajo namreč pravico do počitnic.