Sanjska dežela?

dr. Bogomir Kovač

6. 6. 2014  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Drugi stečaj Mure je zgodba, ki si zasluži posebno pozornost. Ne zgolj zaradi žalostne usode ljudi za šivalnimi stroji, temveč zaradi zmotnih poti, ki so slovensko gospodarstvo in družbo pahnile na rob preživetja. Reševanje Mure je preprosto epopeja naše tranzicijske nesposobnosti, tragičen nesporazum, kako reševati panoge, podjetja in zaposlene. In učna ura, da najverjetneje tudi sedanja privatizacija slovenske industrije, ki naj bi jo po usmeritvah EU na novo uprizarjala DUTB in SDH, vodi v podoben razvojni potop.

Ostanimo za začetek pri veliki sliki. Tekstilna industrija velja za tradicionalno panogo, zasidrano v jedro evropske industrializacije in stare ekonomike. Tekstilna panoga, od blaga in oblačil do industrijskih tekstilij, tehta danes v EU okoli 170 milijard EUR, zaposluje 1,9 milijona delavcev v 125.000 podjetjih. Panoga se dramatično prestrukturira, njeni dohodki so zadnjih deset let padli za četrtino, zaposlenost domala za polovico, število podjetij za tretjino. Zgodba ni nova. Velik prelom je doživela pred tridesetimi leti, na krilih tehnoloških sprememb, poslovne globalizacije in novih potrošniških preferenc. Evropa in ZDA so izgubile primat, več kot polovica vrednosti proizvodnje in izvoznih tokov daje azijski bazen. Danes sta ključna dva parametra, obvladovanje stroškov in prodajnih poti. Danes so standardizirani stroški na minuto v EU od 50 do 70 centov v centru in od 30 do 40 na periferiji, azijski na Kitajskem in celo v Hongkongu pa so med 10 in 20. V tej globalni bitki sta cena in dizajn ključni orožji, proizvodna kreativnost in hitrost poslovnega prilagajanja pa osrednji konkurenčni prednosti .

Poslovni modeli so se zato bistveno spremenili. Na eni strani so prevladali industrijska območja z velikim številom malih podjetij, poslovne mreže, grozdi, na drugi vertikalne integracije, kjer je bilo pomembno obvladovanje verige vrednosti z vidika prodajnih mrež. Benetton in Zara (Inditex) v EU sta dobra primera enega in drugega. Na Kitajskem je največji gigant skupina Esquel, ki je osrednji proizvajalec za največje nosilce blagovnih znamk (Sara Lee, Levi Strauss, CK) in prodajne mreže (H & M, Costco …), širi pa tudi svojo prodajno mrežo.

Mura in slovenska tekstilna industrija sta se v teh razmerah po letu 1990 povsem izgubili. Zalomilo se je na vsej črti. Menedžerska vodstva niso bila sposobna najti novih poslovnih modelov in strategij, Drnovškove vlade so sprva bolj sledile Phare projektom, kot da bi razumele abecedo industrijske politike in strategiziranja. Potem so po letu 2000 s Petrinovo, prvo in zadnjo gospodarsko ministrico z idejnimi koncepti, poskušali z vertikalnim združevanjem in grozdi (Slotic, Cetex …), toda brez pravih poslovnih jeder in potrebne vztrajnosti. Vse skupaj se je klavrno končalo še z zadnjim poizkusom tehnoloških platform 2007–2013 (STTP), tokrat že s poslovno bankrotiranimi in tržno obglavljenimi podjetji. Slabo vodena in šibka podjetja, brezzobe vladne politike in hitro menjavanje strategij so pokopali slovensko tekstilno industrijo. Brez kompetentnih menedžerskih in političnih vodstev ni rešitve.

Mura tudi v času največje moči ni znala najti prave poslovne poti. Kuharičeva ekipa je poizkušala hkrati vse, od proizvodnje za druge do lastnih blagovnih znamk in vertikalne integracije. Kasneje so skozi privatizacijo in slabe lastnike drugi samo še reševali izgubljeno. Za poslovni model Zare niso nikoli imeli poslovnih in finančnih sposobnosti, za organiziranje industrijskih tekstilnih con z različnimi malimi in srednjimi podjetji, kot jih srečate v Italiji, ni bilo organizacijskih možnosti. Ni bilo niti tretje alternative, da bi specializirali dodelavne posle, kot pri Esquelu. Murska Sobota pač ni Guangdong ali La Coruña, čeprav bi to lahko postala.

Mura se je prvič znašal v stečajnih mlinih leta 2009, njeno reševanje je postala zanimiva mešanica stečajnih postopkov, državnih podpor in novodobnih poslovnih reševalcev. Skupina AhaGroup očitno ni specializirana niti za tekstilno panogo niti za prestrukturiranje podjetij. Njen poslovni model očitno temelji na pridobivanju državnih pomoči. Lukančičeva in Buxton sta brez lastnega kapitala in znanja v treh letih zamenjala štiri vodstva in sejala lažna upanja v poslovne čudeže. Toda čas poslovnih špekulacij se je že zdavnaj iztekel, prezadolžena Aha Mura gre v stečaj, oba podjetnika najverjetneje na sodišče. Državne oblasti in zasebni lastniki dokazujejo enako neresnost in nesposobnost.

Vzemimo zadnji dokaz. Na drugem koncu Slovenije stopa v prisilno poravnavo Cimos, nekakšen slovenski GM, na čelu poslovnih odločitev stoji DUTB. In imamo podoben scenarij z novimi igralci, odstopi vodilnih, nepričakovanimi odločitvami. Tudi tu je ključen poslovni model DUTB. Gre za družbo, ki prevzema slabo premoženje bank, ga prestrukturira in potem proda. Toda DUTB krasijo nejasni prenosi terjatev in čudaške transferne cene, za prestrukturiranje družb nima zakonske podlage, za vodenje podjetij ni znanja in tudi ne ekip, za želeno privatizacijo ji zmanjkuje časa. Izvršni direktor Gwilliam odkrito pove vse. »Zdaj mi prevzemamo vodstvo… Pot, ki smo jo izbrali, sedaj vsem deležnikom omogoča novo pustolovščino…«. In za to gre. Ali DUTB postaja centralni planski organ ali pa nas vodijo novodobni Indiana Jonesi. Oboje je enako abotno. Z nestabilnimi vodstvi podjetij, z nezaupanjem notranjih deležnikov, ne morete uspeti, niti v Muri niti v Cimosu, ne z domačimi krjavlji ne s tujimi svetovalci. In to je abeceda tega posla.

Slovenija je postala peskovnik, za politike in poslovneže, domače in tuje. Vsi se radi igrajo, zidajo peščene gradove, sejejo iluzije.Za nekatere smo očitno še vedno sanjska dežela. Žal pa večino že nekaj časa tlači zgolj mora. Nič hudega. Zadostuje že, da se prebudimo.