Klub rumenih kravat

Vlado Miheljak

13. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Dva leva

»Mislim, da je tudi strah bil odločilen za to, da se ljudje niso udeležili referenduma.«
— Poslanka SDS Eva Irgl

»Predstavljam si, da bodo po tem razočaranju, da s svojo pobudo niso uspeli, dvakrat globoko zajeli sapo in ugotovili, da vendarle ne gre delati stvari proti ljudski volji. … Glede na to, da jim to ni uspelo, bi sedaj radi zamenjali še ljudstvo.«
— Minister za kulturo Uroš Grilc

»Gospod minister, zakon je bil v državnem zboru sprejet januarja, zdaj bo torej lahko stopil v veljavo. Ampak vtisa, da je to vendarle bolj pirova zmaga, pa ne moremo spregledati.«
— Voditeljica Odmevov Rosvita Pesek

Da vidiš in razlagaš nedeljski polom iniciative proti noveli arhivskega zakona kot zmago, ni dovolj, da si član ali častilec SDS. Moraš biti vsaj v coni zmerne, pravzaprav zelo zmerne bistrosti. Morda bi zaradi težav z interpretacijo izidov za v prihodnje kazalo spisati priročnik Referendumska pravila za telebane.

Na splošnih volitvah odločajo tisti, ki se jih udeležijo, tudi za tiste, ki iz kakršnihkoli razlogov niso udeleženi. Na referendumu s kvorumom pa lahko aktivno odločamo tako, da izberemo glas za ali proti ali pa pasivno, tako da ostanemo doma. To opcijo so državljani in državljanke tokrat dodobra izkoristili. Nikogar iz širšega kroga mojih znancev ne poznam, ki bi potrdil, da je šel v nedeljo na volišče. Prav nikogar. Udeležba je bila, vsej agitaciji in zavajanjem navkljub, druga najnižja doslej, a predvsem se je namesto potrebnih dvajsetih odstotkov registriranih volilnih upravičencev proti noveli zakona izreklo le 7,7 odstotka. Res polom. Vsakršno razpredanje o pirovi zmagi predlagateljev novele zakona in simbolni zmagi poraženih nasprotnikov je deplasirano in bolj v funkciji hladilnega obkladka na pekočo rano kot stvar analitičnega razmisleka. Še zlasti, ker je bila ustavna sprememba referendumske ureditve v državnem zboru sprejeta z aklamacijo (86 za, proti le poslanec Vogrin). No, nad izidom se ne gre naslajati, a občutek, da so se opekli tisti, ki so hoteli instrumentalizirati vprašanje arhivov pred volitvami in pred odločbo ustavnega sodišča v zvezi z razsodbi v aferi Patria, je prijeten. Sploh pa ne gre pozabiti, da v tem grotesknem referendumu »stroko« predstavljajo tudi tisti, ki še najbolj sodijo na časopisne strani črne kronike.

Ampak takih referendumov bo, ne glede na težko doseganje kvoruma, še kaj. To je pač del politične folklore nacije. Veliko resnejše je vprašanje intervencij ustavnega sodišča, ki postajajo vse bolj politično motivirane. Skorajda ni vprašanja, pri katerem ne bi tudi vsi tisti, ki smo popolni pravni analfabeti, točno predvideli odločitve posameznega ustavnega sodnika. In sodišče je nekonsistentno. Enkrat razsodi proti človekovim pravicam in zaščiti pravic manjšin (dopustitev referenduma o družinskem zakoniku), drugič davkoplačevalcem jemlje pravico, da odločajo »o svojem denarju« (referendum o slabi banki in državnem holdingu).

A najresnejša preizkušnja je bila pred ustavnim sodiščem sprejeta na dan pisanja te kolumne. Namreč, kot je znano, bi se moral Ivan Janša, zaradi grehov Janeza Janše, na znani datum oglasiti v znanem zavodu v znanem kraju, da odsluži znano kazen. Realizacija te polnomočne sodbe bi kljub razhajanjem javnosti o primeru Patria utrdila občutek avtoritete pravne države. Pač, pred zakonom smo vsi enaki. Pravnomočna sodba se ne glede na preostala izredna pravna sredstva mora realizirati. In če bi, bo, je (?) ustavno sodišče s svojo intervencijo reševalo vrhunskega politika, ki je pravnomočno obsojen za očitana mu kriminalna dejanja, bi to pomenilo zadnji žebelj v krsto pravne države. Danes (v sredo) še lahko gojimo iluzijo, da se ustavno sodišče v kaj takega ne bi spustilo. Morda se bo že v petek, ko izide Mladina, ta iluzija razblinila. Dovolj je, če vrnejo postopek na začetek, in bo verjetno pregon zastaral. Če bo torej koncil rumenih kravat, kot jih ljubkovalno kličem, reševal stotnika Janeza, bo to popoln razpad avtoritete sodne oblasti. Poslej bo vse relativno. Vsaki sodbi sodišča, na katerikoli stopnji, za katerikoli delikt, bo mogoče politično oporekati in legitimna bo le politična, ne pravna ocena krivde ali nedolžnosti. Slehernik bo izgubil vsakršno vero, da sodni mlini meljejo enako za vse.

Si ustavno sodišče upa naložiti odgovornost za razgradnjo pravne države? Bojim se, da odgovor vemo, še preden se iz Plečnikove palače na Beethovnovi pokadi beli ali črni dim.

P. S. Zavrnitev oz. zavržba pobud v zvezi s predčasnimi volitvami je zgolj vaja v slogu; priprava na premiero, ki se bo verjetno zgodila ravno v času, ko boste brali Mladino.