Meteor

Janko Lorenci

13. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Kolumna

Vzpon Mira Cerarja lahko vtaknemo v poglavje o tem, kako Slovenci kar naprej poosebljamo politiko, iščemo nove, odrešiteljske figure, jih na hitro dvignemo, a navadno na hitro tudi pokopljemo. To nenehno iskanje seveda izvira iz globokega razočaranja nad sedanjo politiko.

Je lahko Cerar bolj dolgoživ? Mož ni kak politični posebnež z obrobja, ampak pripadnik akademskega esteblišmenta s polpolitičnimi izkušnjami (svetovalec parlamenta), dokaj znan zaradi pogostih nastopov na tv. Kot vsak nov politik je maček v žaklju. Ne vemo, kakšne so njegove voditeljske sposobnosti, slabo poznamo tudi njegova stališča. Za Mladino je med drugim govoril o preveliki servilnosti do EU (utemeljeno, a mlačno), o postopnosti – najprej optimiranje razmer, šele nato temeljitejše spremembe (pragmatično), o svoji sociokulturni mešanici levosti in desnosti (simpatično, najbrž iskreno).

Vmesnost, sredinskost, težavna uvrstljivost so zanj značilne tudi v odločilnem ekonomsko-socialnem pogledu. Tu je problematičen. Spadal naj bi med socialne liberalce, v politično družino, ki naj bi združevala socialnost in liberalnost, a je praviloma bolj (neo)liberalna kot socialna. Na ekonomske zadeve se – tak je vtis – ne spozna niti ga ne zanimajo.

Veliko in najraje govori o etiki, poštenosti, moralnosti, kar je v naši deželi mnogih mask že sumljivo, čeprav je potreba po teh rečeh nedvomno velikanska.

S stranko gre na volitve sam. Očitno se čuti močnega (pritrjujejo mu ankete), s samostojnim nastopom pa se hkrati distancira od etablirane politike in poudarja svojo drugačnost, kar unikatnost. S tem pomaga drobiti levico in ogroža njen volilni uspeh, a to, meni, ni njegov problem, saj se ne šteje k njej.

Gradi predvsem na svoji osebnosti. V deželi afer nima, kolikor se ve, na grbi nobene afere. Na številna vprašanja o kočljivih rečeh ne odgovarja, češ da stranka še ni polno formirana – razsodna zadržanost ali skrivanje rogov? Poleg osebne in politične neomadeževanosti je njegov poglavitni adut demonstrativna sredinskost, sredinskost kot program. Z obojim vabi nihajoče volivce in volivce, ki so nehali voliti in najbrž tudi niso ravno revni. V tem segmentu urbanega srednjega sloja verjetno računa tudi na vernike.

V Sloveniji obstaja močna – dejanska in občutena – potreba po koncu ostrega političnega razkola levo-desno. Toda kdor se hoče iztrgati njegovemu srku, sodelovati na obe strani, graditi novo kulturo dialoga itd., mora biti sam programsko in kot osebnost zelo prepričljiv politik – ali pa mož brez značilnosti, sprejemljiv za vse. Programske prepričljivosti ali izvirnosti Cerar ne premore – poleg Šoltesove je njegova stranka programsko najbolj prazna. Izgovor, da je rosno sveža, je šibek, saj naj bi se na ustanovitev pripravljali že vse leto. Boljše mu kaže kot osebnosti, a tudi tu za zdaj ravno ne štrli. Nekaj več o njegovi sposobnosti uveljavljanja bodo povedali predvolilni nastopi.

V izraziti težnji po konsenzualnosti in sredinskosti Cerar bolj ali manj zanika potrebo po razločnih in različnih ideoloških pozicijah. S tem zanika, da je polarizacija levo-desno, liberalno-konservativno itd. naravna stvar. Res pa je politično-nazorski razkol pri nas prignan do bolestne ostrine. Toda veliko bolj kot ideološke razlike ga poganja huda politična nehigiena, zelo blago rečeno. Zanjo je najbolj kriv Janša s svojo SDS, stranko, zaradi katere se v Sloveniji ne more uveljaviti dodatna skrajna desnica. SDS dela vse diametralno nasprotno od tistega, kar napoveduje Cerar s svojo držo zmernosti, dialoškosti, odprtosti. Za svoj vrhovni cilj na primer razglaša pravnost, SDS pa zahteva lustracijo sodstva. Dokler ne bo priznal, da je polarizacija bolna predvsem zaradi anomalije janšizma, s svojo stranko à priori ne more postati produktivna sredina; nasprotno, ostal bo eden tistih neznosnih ekvidistančnikov in uravnoteževalcev, ki Janšo ohranjajo pri življenju.

Enako kot janšizem je tudi neoliberalizem razdiralna anomalija. Tu ni mogoče loviti ravnotežja – slalom ni mogoč, če se pri njem vztraja, pa to veliko pove o slalomistu.

Cerar za zdaj ponuja nekakšen splošen konglomerat pravnosti, liberalnosti in politične kulturnosti. Sebe predstavlja kot poosebljenje pravne države, politične sredinskosti, nadideološkosti in poštenosti. To košarica je pogosto značilna za izrazito personalno-populistične stranke.

Kaj bi lahko ta politik, če mu na volitvah uspe, prinesel v slovensko politiko?

Verjetno bi težil k mešani levo-desni vladi. Nekaj bi lahko prispeval k umiritvi družbene histerije in izboljšanju politične kulture. To ni malo, a je tesno povezano z vprašanjem: ali bi bil Cerar, če bi ustavno sodišče rešilo Janšo, pripravljen iti z njim v koalicijo? Če bi bil, bi bilo to porazno, kajti JJ ne glede na Patrio trajno spodkopava to državo.

Cerar nikakor ni in ne bo del alternative – v časih razbrzdanega neoliberalizma si lahko, če hočeš delati za blaginjo večine, na socialnoekonomskem področju zgolj izrazito levo usmerjen. V tem pogledu je daleč od resnega zavzemanja za družbeno pravičnost in bi kvečjemu utrdil status quo.

Po malem spominja na Pahorja, človeka izmuzljive identitete, patosa in prevelikih besed. Deželi pahorjansko-janševskih politikov se ne piše dobro. Vzpenja se kot meteor, očitno zbuja velike upe, a tudi mnogo dvomov z zelo različnih strani. Najbrž zato, ker je nevaren tekmec, ker se nekaj na njem zdi narejenega in ker je že toliko novih imen prineslo toliko razočaranj. Sam je lahko s trenutnim stanjem zadovoljen: za njim se praši.