Napovedi in prerokbe

Janko Lorenci

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Kolumna

Življenje mrgoli od napovedi, prerokb, ugibanj, kaj bo v prihodnosti. Izrekajo jih posamezniki, institucije, strokovnjaki, laiki, slavna imena. Futurologi so nekakšni znanstveni preroki s poudarkom na drugi besedi. Poklicni preroki smo tudi novinarji. Na milijarde napovedi in prerokb izrečejo vsak dan ljudje, a ne pridejo v anale, tudi če so za njihova anonimna življenja usodne.

Meja med napovedmi in prerokbami je presenetljivo tenka. Prerokbe se pogosto jemljejo resneje, z večjim rešpektom kot napovedi, čeprav naj bi bile te druge dognane z razumom. To bi lahko namigovalo, da razum ali pa vsaj vera vanj peša. Prerokbe nastajajo bolj na podlagi intuicije, vere, takih ali drugačnih obsesij in prepričanj. Drži se jih mističnost, tesno so povezane z vraževernostjo, ki tiči v vsakem od nas, zato se dotaknejo veliko ljudi.

Nekatere napovedi so postale slavne, a se izkazale za zmotne. Samuel Huntington je napovedal spopad civilizacij, toda najhujši, pogosto krvavi konflikti potekajo predvsem znotraj posamičnih civilizacij. Francis Fukuyama je oznanil kar konec zgodovine, a skupaj z nami ostal živ. Menda se kar naprej moti tudi Nostradamus, toda še danes je najslavnejši prerok vseh časov, najbrž tudi zato, ker je privlačnost zvitejših prerokb prav v tem, da jih je mogoče poljubno tolmačiti.

Teže je to početi z napovedmi. Napovedovanje je nehvaležno početje, realnost ga lahko vedno povozi. Napovedovalci se branijo na različne načine. Eni se zatečejo v nerazumljivost ali dvoumnost. Drugi prenesejo napovedi v daljno, nepreverljivo prihodnost. Tretji izrekajo črne, grozeče napovedi. Taka napoved je od svetle vznemirljivejša, pa tudi manj tvegana: če se uresniči, ima avtor ponosno prav, če je zmotna, so vsi srečni in odpuščajoči. Napovedovalci pa vedno računajo tudi na kratek spomin ljudi.

Najresneje jemane in najspornejše so ekonomske napovedi. Dobile so skoraj sveti status, čeprav spadajo med najbolj nezanesljive (tako rekoč noben ekonomist ni predvidel sedanje krize). Ekonomske napovedi so nujno zelo netočne; po metodologiji slavnega filozofa Karla Popperja spadajo med t. i. oblačne sisteme, pri katerih, drugače kot pri »urnih sistemih«, ni mogoče ugotoviti vzorcev dogajanja in vzrokov zanj. Zato so tudi napovedi bolj ugibanja. Taki izmuzljivi sistemi so podnebje, gospodarstvo in družba. No, ekonomisti se ne dajo; svojega področja se lotevajo z zapletenimi matematičnimi modeli, ga, kot pravi W. J. Koschnick, tlačijo v steznik umetnih modelov in skoznje razlagajo resničnost. Take napovedi lahko držijo le, če se ljudje zvesto ravnajo po njih. Ker se ne, postanejo moteč dejavnik sicer nezmotljivih modelov, dogajanje pa gre svojo pot.

Pri mnogih ekonomistih to ni nedolžno početje. S svojimi napovedmi hočejo v bistvu doseči, da ljudje ravnajo v skladu s serviranimi ideološkimi nazori. To velja na primer za neoliberalne ekonomiste in njihove botre v politiki, gospodarstvu, medijih. Take napovedi so v osnovi grožnje, kakšne grozote se bodo zgodile, če ljudje ne bodo dovolili zategovanja pasu, krčenja javnega sektorja, sekljanja socialne države. So, skratka, del ideološke orožarne neoliberalizma in sredstvo za krmiljenje (družbenega) obnašanja. To je že na začetku krize zapisal tudi nepravoverni ekonomist Krugman.

Prihodnost celo v Sloveniji ni tako zanemarjena, kot radi stokamo. Točnost napovedi pa je bolj na psu. Kanglerju niti Ježovita ni pomagala, spodletele so Janševe želje in napovedi, da nas bo pograbila trojka, Umar, preročišče za gospodarske napovedi, se redno grdo moti kljub hipnotičnemu glasu svojega šefa Vasleta. Letos je bilo med najbolj vročimi napovedmi-ugibanji vprašanje, ali bo šel Janša v keho ali ne, in če bo šel, ali bo kopal rov ali ne. Za rovarjenje je sicer specialist.

Najznamenitejša napoved v slovenski novejši zgodovini je Kučanov stavek Jutri bo nov dan. Stric vseh stricev je z njim potrdil svojo perfidnost: izrečene trditve ni mogoče ovreči, a kaj vse se je skrivalo v njej! Dosegel je celo, da drugi pretendenti za politične velikane ne morejo več reči, da bo jutri nov dan, da se bo začel nov teden ali mesec, saj se nekako ne sliši dovolj zgodovinsko.

Na splošno se s prihodnostjo in z napovedovanjem prihodnosti ukvarjamo skoraj tako strastno kot s preteklostjo. To je normalno, saj je veliko napovedi, na primer vremenske, smiselnih in koristnih. Prihodnost je tudi edini čas, ki ga še bomo živeli, kar je precej pomembno. Težava je v tem, da nekaterim napovedim verjamemo preveč, drugim premalo. Dobro se je zavedati, da tako rekoč nobena ni do konca zanesljiva. Pogoj za pošteno napovedovanje je poštena razčlemba preteklosti in sedanjosti. S tem pa je križ: ne sedanjosti ne preteklosti pogosto ne poznamo dobro, je nočemo poznati ali pa jo diametralno različno razlagamo. Dodatno zaplete stvari še to, da je pogledovanje v prihodnost ali preteklost pogosto beg pred sedanjostjo.

Prihodnost radi napovedujemo tudi ob velikih časovnih prelomih, zlasti prelomih stoletij in tisočletij. Desetletje je premalo, milijon preveč. Take milenijske in podobne napovedi govorijo dvoje: da človek nekaj da na svojo zgodovino, še bolj pa to, da je večno vraževeren. To ni nujno slabo, morda mu celo pomaga preživeti. Kakorkoli, napovedovalcev prihodnosti je nešteto, a nobeden nima steklene krogle. To je dobro, kajti prihodnost je morebiti strašna. Seveda pa smo lahko, ker ne vemo, kaj bo, prikrajšani za vedenje, da nas morda že po volitvah čaka raj na zemlji.