Delitev dela

N'toko

13. 6. 2014  |  Mladina 24  |  Žive meje

Večkrat slišim, da smo bili Slovenci v času socializma leni. Menda je bilo vse tisto čaščenje dela le farsa, v resnici pa so ljudje med delovnim časom samo gledali v luft in čakali na sireno. Indoktrinacija očitno ni delovala, saj smo vsem srpom, kladivom in kipom herojskih rudarjev navkljub v resnici bolj kot tovarno cenili morje, kavico in siesto. Sam nisem bil zaposlen v socializmu, tako da ne vem. Ampak baje je bilo tako. In baje se še vedno nismo otresli tiste socialistične mentalitete. Ljudje so menda še vedno leni in mislijo, da bo za vse poskrbela država. Nobene odgovornosti, nobenega truda. Slovenija baje še ni postala prava kapitalistična država, saj nam je še vedno ... prelepo.

Danes je menda pomembno biti prožen, iznajdljiv, drzen, predvsem pa priden. Pravijo, da bi se morali prebuditi iz socialističnega sna in delu vrniti njegovo čast. In res, v svoji okolici začenjam opažati ljudi, ki so na las podobni tistim iz čisto pravih kapitalističnih držav. Ves čas delajo ali pa o delu vsaj govorijo. Čeprav imajo na voljo stokrat več različnih možnosti preživljanja prostega časa, kot so ga imeli njihovi starši, na brezdelje niti pomislijo ne. Nedavna raziskava je celo pokazala, da so sodobni delavci doma manj srečni kot v službi. Prosti čas je torej za marsikoga postal bolj stresen od delavnega. Socialistična mentaliteta, ki navzven časti delo, v resnici pa živi le za dopust, je pri takšnih ljudeh postavljena na glavo. Pripravljeni so delati vse več ur za vse manj denarja, samo da ne sedijo križem rok. Kdo so ti ljudje in kaj se z njimi je zgodilo?

Te lastnosti lahko pripišemo predvsem generaciji, ki se je že zaposlovala po kapitalistično. To pomeni, da so se v nasprotju s predhodniki morali pošteno prilagoditi, da so prišli do služb. Delo je postalo dragocenost in delodajalci so kar naenkrat ugotovili, da se vsakič, ko razpišejo prosto mesto, pred vrati pojavi dolga vrsta ambiciozne mladine z diplomami v žepih. Pri zaposlovanju mladih se je zato uveljavil povsem nov, pravemu kapitalizmu prilagojen model: delavcu se postavi pogoj, da mora odpreti svoj s. p., nato pa se mu obljubi fiksna mesečna plača. Na ta način se delodajalec reši vseh nevšečnosti z davki in prispevki za socialno varnost, hkrati pa je za isti znesek delavec na voljo 24 ur na dan. Obratno velja za delavce, ki so plačani na uro; ti morajo delati, le kadar je nujno, ostalo pa se preloži na tiste s fiksno plačo. Še več pa je takšnih, ki so izključeni iz kakršnihkoli rednih razmerij in dobivajo posel le priložnostno, po navadi na črno ali prek napotnic. Tako smo dobili novo delitev dela: na tiste, ki morajo delati vse, in tiste, ki ne smejo delati ničesar. Ne eni ne drugi ne vedo točno, zakaj se jim to dogaja, ampak baje v pravem kapitalizmu tako pač mora biti.

Preobremenjeni prekarci so se za preživetje morali prepričati, da živijo svoje sanje. Prepoznaš jih po tem, da ves čas prepričujejo ljudi okoli sebe, kako izpopolnjujoče je njihovo delo in kako so srečni, da to počnejo. Vsakič ko na Facebooku preberem status »I love my job!!!«, si za tipkovnico predstavljam človeka na robu psihičnega zloma. Izkoriščevalske razmere, v katerih so se znašli, si lahko opravičijo le tako, da si svoja trivialna opravila razložijo kot poslanstvo, ter jim na ta način pripišejo smisel, ki ga sama po sebi nimajo. Bolj ko je delo dejansko smiselno, manj je plačano (veselje, ki ga prinaša takšno delo, bi moralo biti že samo po sebi plačilo) in manj smiselno je, bolj se od nas pričakuje, da bomo verjeli v njegov višji pomen.

Pred prihodom pravega kapitalizma se moramo še bolj pokesati, še bolj potrpeti in še bolj stisniti pasove. Kdaj, za vraga, nam bo dovolj težko, da bomo vredni njegovega prihoda?

Druga skupina prekarcev opazuje te vrstnike z nemalo zavisti. Želeli bi poprijeti za delo, a jih nihče ne potrebuje, zaradi česar niso le finančno, ampak tudi socialno izključeni. Ker pravega dela za njih ni, se zatečejo k virtualnemu delu na sebi in pa h konstantnemu ustvarjanju vtisa, da so v resnici zelo zasedeni. Prepoznate jih po tem, da nenehno naštevajo, kaj vse so že storili danes in kaj vse jih še čaka. Če so pripadniki prve skupine ves čas histerično srečni, so drugi nonstop histerično utrujeni. A še preden se dobro zavedajo, padejo na lasten trik in začnejo igrati vlogo garača, tudi kadar jih nihče ne opazuje. Iz PR-agencije se spremenijo v policaje, ki 24 ur na dan dežurajo nad lastno storilnostjo. Njihove dneve zapolni serija nesmiselnih opravil, s katerim si poskušajo osmisliti življenje.

Večina se v takšnih delovnih razmerah ne počuti več izkoriščena, saj so uresničevanje svojih sanj pomešali z uresničevanjem delodajalčevih. Prevzemajo njihovo miselnost in ideologijo. Celo od ljudi, ki so na lastni koži doživeli izkoriščanje, namreč slišim, da v Sloveniji še nimamo pravega kapitalizma. Te mantre očitno ponavljamo že tako dolgo, da smo jih ponotranjili in se o njih več ne sprašujemo. Nihče ne ve točno, zakaj tako hrepeni po pravemu kapitalizmu, niti kako naj bi ta zares izgledal, a o njem kljub temu govorijo v nekakšnem pravičniškem, zveličavnem tonu, ki ga po navadi uporabljamo za naslavljanje Svetega Duha. Pred prihodom pravega kapitalizma se moramo še bolj pokesati, še bolj potrpeti in še bolj stisniti pasove. Še vedno nam je prelepo. Sprašujem se, kdaj, za vraga, nam bo dovolj težko, da bomo vredni njegovega prihoda.

Delu smo očitno pripisali vse možne teološke lastnosti in ga uporabljamo za vse drugo, razen za tisto, čemur je namenjeno. Če odstranimo vso ideološko navlako in interese drugih, ugotovimo, da ljudje zares delamo le iz treh razlogov: a) da ne crknemo, b) da ustvarjamo stvari, ki so nam všeč, in c) da se vključujemo v skupnost. Delo, ki nam ne omogoča preživetja, ki nas psihično ubija, ki ne ustvarja koristnih dobrin in ki nas spreminja v tekmece ter nas potiska v osamo, pač nima vrednosti. Nehajmo se torej slepiti, nobenega opravičila ni za podplačevanje, izčrpavanje ali izključevanje delavcev.