Janša je juče pojeo ćuftu 2.0

Vlado Miheljak

27. 6. 2014  |  Mladina 26  |  Dva leva

Peskova: »Nekoč so se zaporniki delili na politične zapornike in one druge, kriminalce. Kako je danes? So še kakšne delitve ali so pravzaprav tudi tisti najhujši, ki so osumljeni recimo umorov in tako naprej, vsi skupaj, tudi z gospodarskimi kriminalci in drugimi?«
Podržaj: »… nobenega formalnega kriterija ni, po katerem bi jih lahko ločevali. Niti dolžina kazni niti vrste kaznivega dejanja.«
—Zvesta novinarka je podelila idolu status političnega zapornika (Odmevi TVS, 20. 6. 2014)

»Ne, nisem ga obiskala, ker so nam pač zaradi varnosti odsvetovali obisk pri njem, sva se pa slišala po telefonu.«
—Soproga zapornika št. 1 je zavajala, da so ji obisk iz varnostnih razlog odsvetovali (TVS, 21. 6. 2014)

Pucer: »No, danes je TV Slovenija poročala o tem, naj bi ga skušala, poleg odvetnika, ki ga je obiskal, danes obiskati tudi njegova žena Urška Bačovnik Janša, vendar naj je v zapor ne bi spustili, češ da je to nevarno, zaradi varnosti. Drži ta informacija?«
Podržaj: »Ta informacija absolutno ne drži. … Torej, do nerealiziranega obiska je prišlo izključno na željo obiskovalke.«
—V. d. direktorja Uprave za prestajanje kazenskih sankcij postavi trditev soproge zapornika št. 1 na laž (POP TV, 21. 6. 2014)

Glede na to, da je bilo možno srečanje samo na prostoru, kjer bi bilo veliko število zapornikov in obiskovalcev naenkrat, seveda v takem primeru pač tega obiska ni bilo …
—Odvetnik zapornika št. 1 je razkril pravi razlog nerealiziranega obiska (TVS, 22. 6. 2014)

Pred več kot četrt stoletja (8. 7. 1988) sem v Mladini objavil kolumno z naslovom Janša je juče pojeo ćuftu. Krilatica iz izjave predstavnika za tisk vojaških sodnih oblasti, ki je demantirala lansirano vest, da naj bi Janša v vojaškem preiskovalnem zaporu gladovno stavkal, je kar nekako ponarodela. In od takrat se vesoljna Slovenija v medijih in prek njih ukvarja predvsem z Janšo. Je danes dobro jedel? Je dobro spal? Ima danes trdo stolico ali pač mehko? Seveda ni težko poreči, da se v vsakem primeru z njim ukvarjamo preveč. A če se ne ukvarjamo mi z njim, se toliko bolj ukvarja on z nami. Spomnite se samo, kakšne neobrzdane avtoritarne popadke je imel po zmagi leta 2004, ko so mediji sebe in nas prepričevali, da se je spremenil, da je postal drugačen. In to zgolj zato, ker je v predvolilni kampanji svojo ostro volčjo dlako prekril z jagnječjim kožuhom.

A sedanja situacija je presegla vsako mejo dobrega okusa. V skupni povorki Janševega ponosa se zvrstijo pisatelji in lumpenproletarci, univerzitetni profesorji in ljudje preprostega duha, kateheti in bivši partijci, desna politična elita ter zbor ponižani in razžaljenih. Njegovo spremstvo se organizira kot novodobno ljudsko občestvo, v katero se individui in sloji uvrščajo in se prenašajo ne glede na nepremostljive razlike, ki sicer vladajo med njimi. Pač Volksgemeinschaft. Kako sicer razumeti umeščanje vseh teh posebnežev in modelov v enoglasni zbor? Denimo, arogantnega Dimitrija Rupla, ki bi sicer vzvišeno vihal nos, če bi se mu preveč približali sleherniki, ki tvorijo prepričljivo večino v tej združbi.

Morda bi bilo spet treba brati Freuda (npr. spis Množična psihologija in analiza jaza), da bi razumeli vse razsežnosti tega političnega karnevala. Dejansko se formira nekakšna freudovska primarna množica, torej večje število posameznikov, ki so postavili istega Janeza na mesto ideala jaza. Prek JJ kot zunanjega objekta se sledilci medsebojno identificirajo. In vezivo množice je skoz in skoz libidinalne narave. Zato pride do tako močnega použitja JJ kot ljubljenega objekta. Lahko bi rekli, da sledilci prav tako potrebujejo in izkoristijo lik JJ, kot on izkorišča in potrebuje njih. Izkoriščanje je vzajemno in zato plodno. Kaj dobi Janša z množico zaslepljenih častilcev, je jasno. Kaj pa dobijo posamezniki, ko vstopijo v množico Janševih častilcev? Nič in vendar veliko. Posredno, skozi idealizacijo zunanjega objekta izbire dobijo nadomestek nerealiziranega ideala lastne pojave. Freud bi rekel, da sledilci Janšo ljubijo zaradi idealizirane popolnosti, za katero si neuspešno prizadevajo za lastno osebo in jo posredno dobijo skozi projekcijo v ljubljeni lik.

Povorka, ki se je oni petek vila proti Dobu in od jutra do večera, dan za dnem, menda še vedno stoji na mrtvi straži v bližini zapora, pa vsi tisti, ki hodijo prižigat sveče pred sodišče, pa oni, ki se v državnem zboru našemijo v živi plakat podpore zaprtemu vodji, resda demonstrirajo podobo, ki je vredna kakšne fellinijevske filmske satire. A žal to ni film. To je realnost, ki traja in bo še trajala. Pravzaprav smo vsi publika brez možnosti izbire. Nihče nas ne vpraša, ali želimo na to predstavo. In nihče ne more odvrniti pogleda od nje.

Eno je gotovo. Janša je politični zapornik. Ne glede na to, da tudi onkraj vpletenosti v korupcijsko afero, ki je osnova za izrek pravnomočne obsodbe, ne zna sestaviti konsistentne zgodbe o neverjetnih gotovinskih manevrih, sorodstvenih poslih, nepremičninskem kegljanju, o trgovini z orožjem … Politični zapornik zato, ker mu, z veliko asistenco sprenevedajočih se medijev, uspeva preglasiti posamezne nadležne teme in ker vsak poskus razčiščenja uspe prodati kot politično zaroto.

Političnemu paranoiku, ki verjame v lastni lik in lastno neomadeževano podobo, asistirajo vsi – od nacionalne televizije do ustavnega sodišča. Tudi predsednik. Na državni proslavi na predvečer praznika je, namesto da bi stopil v bran pravni državi in sodni oblasti, ki v teh dneh prestreza nezaslišane napade in diskreditacije, oklofutal prav slednjo. Pač primerno dvornemu norčku v kraljestvu paranoika.