Strah pred denarjem

N'toko

27. 6. 2014  |  Mladina 26  |  Žive meje

Ste se kdaj znašli v nelagodnem položaju, ko se niste znali vklopiti v kako družbo? Ko pogovor nikakor ni stekel? Ko ste se samo nelagodno nasmihali, medtem ko je tekla beseda o nekom, ki so ga očitno poznali vsi razen vas? Ko so drugi točno vedeli, kaj naročiti, vi pa ste nervozno ugotavljali, da ne poznate nobene izmed jedi na meniju? Ko ste med poznavalsko debato o niansah različnih belgijskih piv stali v kotu in nerodno pestovali svoje laško? Ko so se vsi v zaskrbljenem tonu medsebojne empatije ukvarjali s problemi, na katere niste še nikoli pomislili (»Joj, res je nemogoče najti kakovostnega serviserja za ekokamine!«)? In ko ste občutili neskončno olajšanje ob vrnitvi v domači lokal, nazaj med »svoje ljudi«? Kot da bi imeli opravka z neko drugo kasto.

Na Zahodu seveda nimamo kastnega sistema, ki bi nam vnaprej odrejal mesto v svetu. Med sabo se sicer razlikujemo po preferencah in sposobnostih, a drugače od Indijcev smemo zahodnjaki svobodno prehajati med različnimi poklici in se tudi pomikati po hierarhični lestvici navzgor. Temeljna ideja naše družbe je, da lahko vsak postane milijonar. Tako zelo temeljna, da si kastnega sistema niti zamisliti ne znamo. Zato ni presenetljivo, da ne vemo točno, kako se odzvati na vse večjo neprehodnost med sloji, ki jo je prinesla kriza. Kako si razložiti, da toliko ljudi za vedno obtiči v nižjih kastah ali pa celo zdrsnejo za kako stopničko navzdol?

Koliko je vredna kariera, ki od mene zahteva, da postanem nekdo drug?

Ker nam je egalitarnost našega sveta tako samoumevna, si vse krajšega seznama potencialnih milijonarjev ne znamo razložiti drugače, kot da gre za nekakšno psihološko motnjo ljudi, ne pa napako v sistemu. Ni treba odpraviti družbenih ovir (teh seveda ni), pač pa blokade, ki jih imajo ljudje v glavah. Najbrž še nikoli v zgodovini ni bilo toliko propagande, ki bi ljudem dopovedovala, kako pomembno je slediti sanjam in kako lahko dosežejo karkoli, če le dovolj verjamejo vase. Od pop zvezdnikov do pridigarjev na seminarjih za mlade poslovneže, vsi nam govorijo, naj že enkrat odkrijemo svoj skriti potencial in prebudimo notranjo bojevnico v sebi. Če v življenju nismo uspešni, je to zato, ker sami sebe omejujemo. Ker se bojimo uspeha. Ker nismo odprti do energetskega pretoka denarja. Ker nimamo zmagovalne mentalitete. In ker se preveč družimo z neuspešnimi ljudmi.

Morda imajo prav. Opažam, da vsakič, ko se odpravim na drugi konec sveta z namenom pretrgati stare vezi in začeti znova, nazadnje tam poiščem družbo, ki najbolj spominja na tisto doma. Trudim se biti kar se da odprt do novih energetskih tokov denarja, a po nerodnih poskusih komuniciranja z ljudmi v VIP-ložah in na business class poletih nazadnje zadovoljstvo vedno najdem v družbi ljudi iz istega dohodkovnega razreda. Očitno se le med njimi počutim razumljenega in sprejetega. Najbrž se mentalno ne omejujem na svojo kasto iz strahu pred bogastvom, ampak iz strahu pred bogataši. Iz nelagodja, kakršno začutimo ob vstopu v tujo deželo, katere jezika in kulture ne poznamo, kjer naše mnenje ne šteje nič in smo vsem v napoto.

In v tem nisem sam. Zanimivo je opazovati, s čim se danes ukvarjajo bivši sošolci in prijatelji iz otroštva. Skoraj srhljivo je, s kakšno natančnostjo smo se vrstniki iz istih srednjih šol razporedili po kastah svojih staršev. Ne glede na šolski uspeh so nazadnje le učenci iz elitnih družin postali uspešni pravniki, kirurgi ali diplomati. Tisti iz srednjega razreda, ki niso prevzeli očetovega podjetja, so posegli po bolj romantičnih poklicih v novinarstvu, umetnosti, filozofiji ... ter doživeli bridko razočaranje na trgu dela, zaradi česar so nato zdrsnili po kastni lestvici navzdol. Tam so se srečali s sošolci iz socialno ogroženih družin, ki že od začetka niso delali nobenih romantičnih načrtov, pač pa so talente postavili na stranski tir in se hitro začeli ukvarjati s servisiranjem potreb bogatejših bivših sošolcev. Zakaj tako malo nadarjenih otrok iz nižjih slojev meri na to, da bodo nekoč postali veleposlaniki, če pa imajo za to vse možnosti?

Sčasoma sem se začel spraševati, ali je selitev v višjo socialno sfero sploh moj resnični cilj. Trditi, da bi se morali vsi ves čas vzpenjati navzgor in zapuščati socialne kroge, v katere smo vpeti, je enako absurdno kot trditi, da je edini cilj vseh ljudi živeti v Londonu. Predpostavlja, da je takšna selitev mogoča za vse, da smo tam vsi dobrodošli in da si tja sploh želimo. In predpostavlja, da je denar edini dejavnik, ki bi smel vplivati na naše odločitve. Kaj pa če me je bolj strah ostati brez socialnega zaledja skupnosti, prijateljev in družine kot ostati brez denarja? Kaj pa če si samo želim biti sprejet, takšen kot sem? Kaj pa če vsa moja prizadevanja ne izhajajo iz želje po vzponu, ampak iz potrebe po sprejetosti? Koliko je vredna kariera, ki od mene zahteva, da postanem nekdo drug?

Kastni sistem je v Indiji že dolgo prepovedan, a je moralnemu zgražanju vsega sveta navkljub še kako živ. Ekonomisti so to, da najrevnejši sloji kljub nenehni gospodarski rasti ostajajo trdno zabarikadirani v svojih slumih in nepismenih vaseh, pripisali njihovi miselni zaostalosti. Saj menda niso res mislili, da bodo zgolj s črko na papirju, ki jim daje pravno možnost postati milijonar, dejansko odpravili njihovo bedo? S tem ko so prepovedali kaste, ne pa ekonomske politike, ki jih je ustvarila, so revnim ljudem vzeli še zadnje socialno zaledje. Danes ekonomisti isto logiko uporabljajo za Zahod, kjer se začenja kazati prav tista razredna neprehodnost, ki jo sicer povezujemo s hindujskimi kastami. »Vse je v vaših glavah! Začnite razmišljati kot bogataši!« nam pridigajo. A v tej ideji se skriva pretkana moralna zanka: če nisi sposoben razmišljati kot bogataš, si pravzaprav nevreden dostojnega življenja. Nekje na svetu, tam daleč v New Yorku in Londonu, naj bi torej obstajali »pravi ljudje«, in naša klavrna življenja bodo postala nekaj vredna šele, ko jim bomo postali dovolj podobni. Mogoče pa težava ni v tem, da vsi ne znamo zapustiti korenin, ampak v tem, da so te postale nekaj, kar je treba tako nujno zapustiti.