Novi Bretton Woods

dr. Bogomir Kovač

11. 7. 2014  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Pred sedemdesetimi leti je v majhnem ameriškem mestu Bretton Woods v zvezni državi New Hampshire blizu kanadske meje potekala mednarodna konferenca o povojni gospodarski ureditvi sveta. Brettonwoodski sporazum velja za enega najdramatičnejših in najvplivnejših dogodkov v XX. stoletju. Vzpostavil je monetarne in institucionalne možnosti za politični mir in ekonomsko stabilnost, gospodarsko rast in zmanjšanje razvojnih neenakosti. Toda v njem se vseskozi lomijo različne političnoekonomske dileme, zato bi za izhod iz sedanje krize potrebovali novi Bretton Woods. V slovenski predvolilni vročici so to obrobne teme, ki za lokalno politično srenjo nimajo nikakršnega pomena. Tudi zato smo tu, kjer smo.

Sistem iz Bretton Woodsa danes simbolizira marsikaj. Na eni strani pomemben monetarni eksperiment, na drugi izjemen politični dogovor, na tretji prinaša najvplivnejši transmisijski mehanizem aktivne denarne politike. Sredi XIX. stoletja so Britanci mednarodno trgovino utemeljevali na zlatem standardu. Ta je zagotavljal fiksnost tečajev in stabilnost valut v razmerju do zlata, ključna je bila ekonomika ponudbe blaga, denarja in zlata. Centralne banke so bile skrbnice sistema, vlade so bile zavezane zlati podlagi valut, izravnave in pomoč v krizah so potekale med centralnimi bankami. Sistem je deloval samodejno, prilagajanja so bila simetrična. Toda vse to se je razblinilo ob gospodarskem zlomu v I. svetovni vojni. Oklep zlatega standarda je postal pretesen. Zamenjali so ga ekonomski nacionalizem, množične devalvacije, sledil je razpad kreditnega in plačilnega sistema.

Keynesianizem poznamo kot anticiklično ekonomiko povpraševanja, toda prava Keynesova strast so bile mednarodne finance. Keynesov načrt iz leta 1941 vsebuje namero, da bi izravnave plačilnih bilanc potekale prek posebne mednarodne banke (ICB), ki bi opravljala sterilizacijo presežkov in omogočala nakupe valut. Namesto zlata bi imeli za sidro mednarodno valuto »bancor«. Keynesovi zamisli sta bili demonetizacija zlata in aktivna monetarna politika, ki bi preprečila kreditne krize. Za Britance in Keynesa so bile problem države, ki niso želele trošiti plačilnobilančnih presežkov, ZDA so težave videle v denarni nedisciplini držav s primanjkljaji.

Mednarodno konferenco julija 1944 so organizirale VB in ZDA, nanjo povabile 730 delegatov iz 44 držav, tudi iz Jugoslavije. Smo sredi II. svetovne vojne, mesec po dramatičnem zavezniškem izkrcanju v Normandiji, ko dva velika vojaška zaveznika začenjata brezkompromisno bitko za gospodarsko prevlado v svetu. Nasproti si stojita slavni Keynes in vplivni finančnik White. Keynes je samo delno prodrl s svojo zamislijo, White se je zapletel v vohunski škandal. Zato je vodenje MDS do danes pripadlo Evropi. Ustoličili so sistem fiksnih valutnih tečajev, dolar kot svetovno rezervno valuto in dve instituciji, ki ju poznamo še danes (MDS, SB), zavrnili pa so izravnalni mehanizem in »bancor«. V tem sistemu je vsaka valuta postala zamenljiva za dolar, ki se edini meri do zlata. Ločili so komercialno in investicijsko bančništvo, zavarovali depozite, zahtevali nadzor mednarodnih institucij. To je bilo zmagoslavje ameriške »realpolitik« in konec britanskih iluzij o preživetju Pax Britanice.

Danes smo sredi novih monetarnih eksperimentov.

Sistem iz Bretton Woodsa je kot mednarodna ureditev dejansko zaživel šele leta 1961, toda njegov duh je preveval ameriško obnovo Evrope in Japonske v petdesetih letih, spodbujal mednarodno trgovino in stabilnost socialne države. A sistem je hitro začel kazati razpoke. Ameriški trgovinski primanjkljaj je naraščal, ZDA so financirale vietnamsko vojno in uvoz s tiskanjem dolarjev brez pokritja. Francozi so začeli kupovati ameriško zlato, dolarske rezerve so se kopičile pri ameriških upnikih. Nihče več ni verjel v njihovo pokritje v zlatu. Leta 1971 je sistem razpadel, ZDA so se odrekle zlatemu standardu, dolar so razvrednotili, prevladal je sistem gibljivih menjalnih tečajev. Sprostitev monetarne politike in izguba zaupanja sta sprožila inflacijske šoke, stagflacijo in veliko dolžniško krizo v osemdesetih letih.

Prvi sistem iz Bretton Woodsa je razpadel. Njegovo temeljno dilemo najbolje opisuje Triffinov paradoks. Če je dolar rezervna svetovna valuta, potem morajo ZDA imeti plačilnobilančni primanjkljaj. Za to bi bilo potrebno razvrednotenje dolarja, ki pa je v nasprotju z njegovim zlatim standardom. Preprosto, sistem je nevzdržen za ZDA in ne rešuje Keynesovega problema izravnav plačilnih bilanc. Danes imamo nekakšen kvazisistem iz Bretton Woodsa 2. Toda to je nesistemska rešitev, svetovna ureditev je ranljiva in kaotična, obvladujejo jo zasebni »finančni trgi« in finančni špekulanti, manj centralni bankirji in politiki. V osemdesetih letih smo imeli dolžniško krizo v LA, v devetdesetih valutne krize v Aziji, leta 2008 je počilo v središču ZDA in EU. Kalup iz Bretton Woodsa 2 je postal travma, danes smo sredi novih monetarnih eksperimentov, od nemogočega reševanja evra in sprenevedanja zadolženih ZDA do enostranskih ukrepov Kitajske.

Pred nami je nekakšen Bretton Woods 3, nova reforma mednarodne ureditve, v ospredju je spopad med ZDA in Kitajsko. Države BRIC želijo vzpostaviti vzporeden valutni in institucionalni sistem, po koncu mundiala v Braziliji ustanavljajo razvojno banko, želijo svoj MDS. ZDA izgubljajo vlogo svetovnega bankirja, EU sploh ni več na geostrateškem zemljevidu. Oba centra sta pred tremi leti zamudila priložnost za prave reforme, danes stopata v trgovinski sporazum, ki izključuje Kitajsko in razbija G8 (Rusija) in G20 (BRIC).

Sporazum iz Bretton Woodsa ni uspel, preživela pa je ideja institucionalne inovativnosti in politične volje do sprememb. Tedaj je politika še veljala za javno dobro, danes je predvsem predmet privatizacije. Zato so trileme Bretton Woodsa tako nevarne.