Dan po včerajšnjem

Vlado Miheljak

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Dva leva

»Tisti, ki bo vodil takšno vlado, bo le slovenski Lukašenko.«
— Zvonko Černač meni, da Slovenija potrebuje nadomestnega Lukašenka za čas, ko je original na Dobu.

Legitimnost volitev je bila tokrat zares ogrožena. Ne zato, ker je bil zaradi korupcije pravnomočno obsojeni politik zaprt, ampak zato, ker se je napovedovala in tudi potrdila najnižja volilna udeležba v samostojni Sloveniji. Udeležba je na koncu vendarle za dober odstotek presegla petdesetodstotno mejo, ki nekako neformalno velja za simbolno mejo legitimnosti; mejo, ko o sestavi parlamenta in zakonodajne oblasti ne odloči več večina, ampak manjšina volivcev.

Volitve so bile tokrat, onkraj splošnih krilatic, ki jih vselej izrečemo, res izjemne. Blizu temu, kar v klasični volilni teoriji označujejo kot kritične volitve (V. O. Key: Critical elections). Kritične volitve so v volilni teoriji strokovni termin za primere, (1) ko na volitvah pride do izrazite politične mobilizacije; (2) ko je zaznana reideologizacija politike in strank, s tendenco k reformam institucij; (3) ko pride do močnih lomov v volilnem vedenju (1/5 do 1/3 volivcev zamenja stranko); (4) ko je zaznan uspeh »tretjih strank« in (5) ko pride do oblikovanje novih, dolgoročno stabilnih volilnih koalicij. Morda nizka volilna udeležba nekoliko zakrije dejstvo, da je bila volilna mobilizacija tokrat res izjemna. Tako na projanševski kot prodemokratični strani. In rezultat je najhujši poraz desnice v zgodovini državnozborskih volitev. Intervencije RKC, agresivne, a hkrati neumne, niso zaporniku št. 1 prinesle novih glasov, ampak so modalne desne volivce odvrnile od njega. Še bolj kot RKC pa je na izid vplivalo predvolilno vedenje SDS, s teatrskimi vložki pred sodiščem in celo na televizijskih soočenjih. Ni čudno, da je glavni protagonist Černač izpadel, kljub kandidaturi v varnem volilnem okraju. No, morda največ pa je k zgodovinskemu porazu, ki ga tokrat izjemoma priznavajo tudi Janševi profeti, prispeval tožilec Ferlinc. Ne zato, ker ga je spravil v zapor, ampak ker je tik pred volitvami še enkrat razkrinkal Janševo lažnivo in goljufivo naravo: domnevni kronski finski dokaz o prirejenem sojenju, ki ga je teatralno lansiral Janša pred odhodom v zapor, je bila evidentno lepljenka, ki nima ekvivalenta v finskem sodnem spisu. Kar je potrdil tudi finski tožilec.

Sicer pa bog vendarle ni popolnoma zapustil SDS. Leta 2000 so si (neuspešno) prizadevali za uvedbo večinskega volilnega sistema in tako prepričljivo izgubili, da bi jih ta, kot sem takrat zapisal, pripeljal na beraško palico. Za leta 2014 lahko oceno zaostrimo: desnica bi v večinskem sistemu praktično izginila s političnega zemljevida Slovenije.

A tudi onkraj zgodovinskega poraza desnice je izid volitev več kot zanimiv in več kot kompliciran. Vsekakor je velik dogodek vstop Združene levice v državni zbor, ki bo poslej deležen nove oz. rehabilitirane stare (kakor vam je ljubše) trde leve retorike, ki ni kompatibilna z nobeno verjetno koalicijo. Koliko sta pojav in uspeh Združene levice vplivala na neuspeh Socialdemokratov, je vprašanje. Vsekakor ne prav veliko. Socialdemokrati so od Pahorjevega neuspeha 2011, prek Lukšičevega fiaska na evropskih volitvah, v prostem padu. In edina krivda Židana je, da mu v manj kot dveh mesecih tega trenda ni uspelo ustaviti ali celo obrniti. Vsekakor je v slovenskem političnem amfiteatru prostor tako za »levo levo« (ZL) kot »modalno levo« (SD) opcijo. Primer Nemčije takšno tezo potrjuje. Ob vse bolj močni Die Linke (ok. 9 %) in zdaj že tradicionalno močnih Zelenih (ok.

11 %) je SPD še vedno pri okoli 25 %. Problem SD od Pahorja naprej je v dejstvu, da je izgubila kakršnokoli orientacijo razen nekaj splošnih krilatic ter da je že davno izgubila intelektualno, teoretsko zaledje, ki bi koncipiralo, ki bi mislilo avtentično socialdemokracijo.

Največja enigma pa je seveda personalna stranka Mira Cerarja. Personaliziranje strankine prepoznavnosti je predmoderno in postmoderno hkrati. Predmoderno zato, ker ime nadomešča program, postmoderno zato, ker stranka odsotno konsistentno in prepoznavno politično orientacijo nadomešča z eklektično lepljenko predsednikovih stališč.

Če sem pred mnogimi leti za Janeza Drnovška zapisal, da je v ohlapni koaliciji z lastno stranko in lastnim volilnim telesom, takšna formulacija še bolj drži za Mira Cerarja. Ob kopici javnosti neznanih imen, se tista, ki so prepoznavna, nesporno uvrščajo na levo sredino. O glavnini volivcev SMC pa tudi ni nobenega dvoma. Po podatkih vzporednih volitev Mediane je kar 60 odstotkov volivcev, ki so na volitvah leta 2011 glas namenili Jankovićevi Pozitivni Sloveniji, in 44 odstotkov tistih, ki so volili SD, tokrat glasovalo za Cerarja. V celotnem volilnem telesu SMC je tako 29,4 % bivših volivcev PS, 25,5 % bivših volivcev SD, 9,0 % bivših volivcev DL in 8,3 % bivših volivcev Desus … Tradicionalno desni volivci ne predstavljajo v strukturi SMC usodnega deleža. Vse to bi lahko modalno ali (kot bi rekel Kučan) žlahtno desnemu Cerarju na dolgi rok povzročalo težave.

No, zdaj je čas medenih tednov. Zakonske krize pridejo kasneje.

P.S. Se je pa spet izkazala t. i. metoda tracking poll, ki jo uporablja Ninamedia za Mladino kot poceni, a učinkovit instrument. Potem ko je edino Mladina leta 2008 napovedala zmago Pahorjeve SD nad favorizirano Janševo SDS in leta 2011 edina napovedala v fotofinišu verjetno zmago Jankovićeve PS nad favorizirano SDS, je tokrat nakazala veliko verjetnost vstopa ZL v DZ. Analiza trenda je v petek zvečer dovolila suveren zapis: »…in, pozor, zelo blizu je Združena levica«. Namreč, po četrtkovem nastopu Mesca na soočenju na POP TV so ji namerili kar tretjinski dvig podpore (na 4,2 %) in v povprečju zadnjih treh dni na 3,6 %.