Dobre novice

dr. Bogomir Kovač

18. 7. 2014  |  Mladina 29  |  Ekonomija

Letošnje predčasne poletne volitve so pokazale dvoje. Slovenska država in volivci so navkljub izjemnim in izrednim razmeram izpeljali povsem normalne in legitimne volitve. Hkrati pa smo doživeli dramatične zasuke na političnem zemljevidu Slovenije. Tu je velika zmaga leve sredine nad desnim polom »pomladnih strank«, domala neprimerljiv politični vzpon Mira Cerarja, pa tudi usodni padec večine parlamentarnih strank. Politična pričakovanja so velika, njihovo izpolnjevanje težje kot kadarkoli. In tu tiči temeljna dilema nove vlade in mandatarja Cerarja.

Predčasne volitve po naravi stvari ustvarjajo izredne razmere. Tokrat so jo posebej potencirali »mitingaški« odzivi SDS ob zaprtju pravnomočno obsojenega Janše in pojav novih strank. Predvolilna bitka je bila kratka, ponovila se je politična formula zadnjih volitev. Toda razlike med stranko SMC in Jankovićevim političnim zvezdništvom pred dvema letoma so velike in niso naključne. Namesto razvpite podpore vplivnih posameznikov, kasnejših slovitih »stricev iz ozadja«, se Cerar sklicuje na civilno družbo. Namesto politične karizmatičnosti stavi na umirjenost, nekakšno pregovorno Drnovškovo zadržanost. Politično orbito gradi na strokovnosti in povezovanju, izogiba se obljubam in vnaprejšnjim rešitvam. Očitno je bila to zmagovita kombinacija, vredna učbeniške politološke obravnave.

Volilna udeležba je najnižja doslej, oznanja odpor državljanov do političnih elit, pomeni nedvoumen poraz politike in demokracije. Presenetljivo so pri tem odpovedali sredinski desni volivci, ostali so doma ali pa volili SMC. Imamo povsem prenovljen parlament, dve tretjini novih poslancev, prvič tretjino žensk, vsi so v povprečju mlajši in bolje izobraženi. To so dobre in politično spodbudne novice.

Volitve so zaradi meteorske zmage SMC prinesle več poražencev kot zmagovalcev. Na zmagovitem odru sta poleg Cerarjeve stranke vsaj še ZL in Desus, pa tudi NSi. Združena levica je nesporno moralna zmagovalka teh volitev. Nekonvencionalna stranka je dokaz, da prava levica politično očitno ni mrtva. Desus postaja tretja najmočnejša stranka z najbolj jasnimi političnimi zahtevami. Pridobila je tudi NSi, s konsistentnim neoliberalnim pristopom na gospodarskem področju. In tu se uspešne zgodbe končajo.

Jankovićeva PS je doživela popoln poraz, dejansko po dobrem letu izginja iz politične orbite. Stranka sedanje premierke Bratuškove (ZaAB) na političnem obrobju je zgolj dokaz, da gre za zgrešen politični projekt in slabo vodenje. SDS je s shizofreno volilno kampanjo in produkcijo izrednih razmer v državi povsem zavozila. Preprosto, Janša v zaporu bi moral biti njena prednost, spremenili so jo v poraz. Programsko jih je NSi prehitela, politični cirkus pa je mnoge sredinske volivce odvrnil. SD je doživela pričakovan polom, nekaj zaradi prazne retorike in socialdemokratskega konformizma, ključne pa so katastrofalne napake bivših voditeljev, Pahorja in Lukšiča. SLS je z Bogovičem pogrnila v politični aritmetiki, brez prave identitete in volilne baze simbolizira konec stare ideologije Demosa. Virantova DL, kjer so vsi kapitani pred potopom nečastno pobegnili, politično ne obstaja več.

Če želi Cerar uspeti, potrebuje dobro vlado s kredibilnim ekonomskim jedrom.

Politični rebus za sklepanje koalicij ni posebno zapleten. Povsem zunaj po logiki stvari ostaja ZL, ki nastavlja kritično ogledalo tradicionalnemu parlamentarizmu strank in prevladujočemu ekonomskemu neoliberalizmu. Dobili smo slovensko Sirizo, videli bomo ideje Le Monde diplomatique v živo, nastaja valilnica alternativnih rešitev. Njeni osrednji protagonisti so mladi intelektualci, prekarni delavci. Preseči želijo nedelujoči sistem, ki se podreja imperativu kapitala, iščejo slovensko in globalno alternativo postkapitalizmu in postdemokraciji. S tega vidika morajo ostati splošna parlamentarna opozicija. SDS nasprotno pomeni posebno opozicijo. Izjemno avtokratsko vodena stranka je vnovič doživela politični poraz. Morda počasi dojema, da je Janša njen največji problem in ne rešitev. SDS pa je ob podpori RKC osrednji krivec za največji volilni poraz desnice po osamosvojitvi, pokopala je SLS, NSi pa je preživela zaradi delnega odmika. SD je pred resno razvojno dilemo, toda opozicija skupaj z ZL ji lahko bolj škodi kot koristi. Bratuškova lahko morda preživi predvsem v vladi, toda po korporativni logiki je treba propadle prve menedžerje odstraniti iz nove uprave države. NSi bi s svojo majhnostjo in radikalnim neoliberalnim programom v vladi pogorela.

Cerarjeve mostograditeljske ambicije so torej omejene. Toda sestava vlade s to zalogo glasov SMC ni težavna. Največja nevarnost je široka in preveč raznorodna koalicija, za dovolj trdno vlado bi verjetno zadostovale tri stranke. Najbolj logična je naveza SMC, Desus, SD. Koalicija z NSi je manj verjetna, z Zaab manj priporočljiva, vsaka kombinacija brez Erjavca domala nemogoča. Ključen bo političnoekonomski del koalicijske pogodbe.

Če želi Cerar uspeti, potrebuje dobro vlado s kredibilnim ekonomskim jedrom. To je bila slabost zadnjih treh administracij. Zato bi bilo dobro, če bi potencialni ministri sodelovali že pri koalicijski pogodbi, kjer se prvič količijo meje ekonomskih in razvojnih politik. Eno so zaveze do EU, drugo domači pravni red, tretje spet izbira ciljne funkcije in načini vodenja strateških projektov vlade. Potrebujemo dvoje, zdrav pragmatizem pri kratkoročnem menedžmentu sprememb in jasno ekonomsko ideologijo na srednji rok.

Svet ni raven. Drugačne politične koordinate verjetno določata nova EK v Bruslju, pa tudi papeževa kritična presoja slovenskega klera. Potrebujemo repozicioniranje na Balkanu, rešiti moramo zapleten odnos do ZDA in Rusije, pa tudi Kitajske. Izzivov je več, toda Cerarjevi imajo izkušnje na konju z ročaji.